Jezikovnica (178)
Ko glavni števnik ni vrstilni
Tokrat pa je čas za “pravo” slovnico, sta svojo oddajo Jezikanje, ki ji je mogoče prisluhniti vsak petek ob 8. uri na Drugem programu Radia Slovenija, Valu 202 (in seveda v spletnem arhivu oz. podkastu), pred časom uvedla njena voditelja Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj. Po nizu sociolingvističnih tem sta se namreč znova lotila klasičnih jezikovnih orehov v stilu, kaj je v jeziku prav in kaj narobe, manj in bolj ustrezno ipd. Tako se tudi jaz, potem ko že dolgo nisem pisala o kakšnem “pravem” pravopisnem problemu, tokrat lotevam jezikovnega oreha, ki ga ni prav lahko streti: kako namreč jezikovne uporabnike naučiti razlikovanja med vrstilnim in glavnim števnikom, ko slednji ni v imenovalniku.
Za izhodišče mi je bil tale zapis: “Pravljične urice so namenjene dojenčkom in malčkom od 6 mesecev do 2. let. V torek, 9. 4. 2024 ob 18h, vabimo na pravljično delavnico za otroke od 6 do 9 let. Vsak četrtek pa izvajamo pravljice z ustvarjalno delavnico za otroke od 3. do 6. let starosti.” Kdor je napisal to obvestilo, nima težav z vrstilnimi števniki, saj je pravilno postavil piko za števkama 9 in 4 (torej 9. in 4.), ki številčno označujeta vrstilna števnika “deveti” in “četrti”. Ima pa očitno težave z ločevanjem med vrstilnimi in glavnimi števniki, saj je piko, ki je značilna za vrstilne števnike, postavil tudi tam, kjer je glavni števnik, zato pika ni potrebna. Seveda govorim o teh dveh primerih iz besedila: “do 2. let” in “od 3. do 6. let starosti”. Prav je: “do 2 let” in “od 3 do 6 let starosti”. Zapisano namreč izgovorimo “do dveh let” in “od treh do šestih let”, kar zaradi končnic, ki so značilne za vrstilne števnike, spominja na vrstilne števnike. Vendar samo “spominja”, ker to v resnici niso vrstilni števniki, temveč glavni, ki pa niso v imenovalniku.
Vsak bi se verjetno strinjal, da sta “dve leti” oz. “2 leti” glavna števnika, ker sta v imenovalniku. Ko pa ju vidimo zapisana v kakšnem drugem sklonu, npr. “do 2 let”, kar je rodilnik, pa že mislimo, da je to tako kot “do drugega leta oz. do 2. leta”. Pa ni res. Glavni števnik odgovarja na vprašanje: “Koliko?” Odgovor je količina, torej: “dve leti” oz. “2 leti”. Vrstilni pa odgovarja na vprašanje: “Kateri po vrsti?” Odgovor je izraz zaporedja, torej: “drugo leto” oz. “2. leto”.
Včasih k boljšemu razumevanju pomagam s takimi, čisto vsakdanjimi primeri: Koliko smo stari, ko smo polnoletni? Osemnajst let ali 18 let. Pri koliko letih postanemo polnoletni? Pri osemnajstih letih ali pri 18 letih ali pri 18-ih letih. Kateri rojstni dan praznujemo, ko smo polnoletni? Osemnajsti ali 18. rojstni dan. Samo v zadnjem primeru gre za vrstilni števnik, ki ga lahko zapišemo z besedo (še zlasti, ko gre za nizka števila), še večkrat pa s števko, ki ji sledi pika.
Uvodni primer bi bil pravilno zapisan takole, če bi uporabili glavne števnike: “Pravljične urice so namenjene dojenčkom in malčkom od 6 mesecev do 2 let. V torek, 9. 4. 2024 ob 18h, vabimo na pravljično delavnico za otroke od 6 do 9 let. Vsak četrtek pa izvajamo pravljice z ustvarjalno delavnico za otroke od 3 do 6 let starosti.” Lahko pa bi izbrali tudi vrstilne števnike, pri čemer bi morali spremeniti tudi število samostalnika (pri glavnih števnikih sta dvojina in množina, pri vrstilnem števniku pa ednina): “Pravljične urice so namenjene dojenčkom in malčkom od 6. meseca do 2. leta. V torek, 9. 4. 2024 ob 18h, vabimo na pravljično delavnico za otroke od 6. do 9. leta. Vsak četrtek pa izvajamo pravljice z ustvarjalno delavnico za otroke od 3. do 6. leta starosti.”
Pa da ne boste mislili, da se problemi s števniki s tem že končajo … Še veliko gradiva imam, ki priča o nasprotnem.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
