Jezikovnica (177)
Mandljevec ni mandeljc
Pomlad se je že krepko zacvetela, mandljevci, ki so zacveteli prvi, so že odcveteli, zdaj se naši pogledi ustavljajo na cvetočih slivah, breskvah in marelicah, kmalu se bodo na češnjah. Kljub temu sem dolžna napisati, kar sem obljubila v Jezikovnici izpred meseca dni, ko je beseda tekla o mandljevcih in mandeljnih oz. mandljih, namreč da sta si samostalnika mandelj in mandeljc samo navidez podobna.
Še prej pa se posvetimo zvezam, kjer se še pojavljajo samostalnik mandelj, pridevnik mandljev ali mandeljnov in tvorjenke, kot sta mandolat in mandorla. Samostalnik mandelj je na jezikovnem portalu Fran poleg Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa 2001 mogoče najti celo v Geološkem terminološkem slovarju, kjer označuje “večjo ali manjšo votlinico plinskega mehurčka v predornini, zapolnjeno s sekundarnimi minerali, kot so kalcit, kremen, kalcedon, klorit ali zeolit”, sopomenka za takšen mandelj je tudi sferolit ali geoda, kot se lahko prepričamo še v Gemološkem terminološkem slovarju – gemologija je veda o dragih kamnih. Sicer pa iz ilustrativnega gradiva v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pri iztočnici “mandeljnov” razberemo zveze, kot so: mandeljnovo olje, mandeljnovo mleko in (še zlasti aktualno pred skorajšnjo veliko nočjo) – mandeljnova potica. Pri iztočnici “mandljev” in sopomenkah mandljast in mandeljnast pa izstopajo še zlasti mandljeve oči, ki naj bi po obliki spominjale na mandlje, pri čemer naj bi bila njihova spodnja linija poudarjena, zato so spodaj videti daljše.
Kaj je mandolat, še zlasti Primorci zelo dobro veste, Slovar slovenskega knjižnega jezika ga opredeli kot “slaščico iz mandeljnov, medu, beljakov, sladkorja, obdano z oblati”, v ilustrativnem gradivu pa zanj navede tudi sopomenko, namreč “turški med” – to je poimenovanje, ki ga za mandolat poznamo drugje, ne le na Primorskem. Še en samostalnik izhaja iz samostalnika mandelj, vendar ga Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna, to je mandorla – strokovno poimenovanje, ki se ga spomnim še od srednješolskih ur umetnostne zgodovine: mandorla je okvir v obliki mandeljna, v katerem so v zgodnjesrednjeveški likovni umetnosti upodabljali Kristusa kralja.
In končno – kaj je mandeljc? Majhen mandelj? Sploh ne. Samostalnik mandeljc (ali mandelc, kar je etimološko pravilnejši zapis, ker beseda izhaja iz nemščine) nima nikakršne zveze z mandeljni, temveč z nemškim samostalnikom, ki označuje moškega, moža oz. človeka, to je Mann. Kot se je mogoče poučiti iz Slovenskega etimološkega slovarja Marka Snoja, samostalnik Mandl, ki izhaja iz pogovorne avstrijske nemščine, označuje “možakarja, prvotno možička”. V slovenščini samostalnik mandeljc po Slovarju slovenskega knjižnega jezika označuje ali živalskega samca, navadno zajca (mandi je sopomenka za zajca ali kunca), ali pa moža oz. fanta, pri čemer naj bi bila taka raba pogovorna in slabšalna (“te tri mandeljce bomo pa že ugnali”). Iz občnega samostalnika mandeljc se je razvilo tudi lastno ime, priimek Mandeljc z oblikama Mandelc in Mandlc.
Videz včasih torej vara, še zlasti pri besedah je tako, da si navidez podobni nista prav nič sorodni, kar dokazujeta mandelj in mandeljc.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
