Jezikovnica (168)
Trdoleska, farovška kapica ali kozji presnec
Vsako jesen znova me preseneti, kako je jesen radodarna z barvami. Ne le ruj, ki je prvak med rastlinami po raznoliki obarvanosti svojih listov, ki segajo od različnih odtenkov rdeče do oranžne, rumene in rjave (celo temno vijolične liste je mogoče najti), tudi druge listopadne rastline, še zlasti grmi, se odenejo v pisane barve listov in plodov. V poznem poletju in zgodnji jeseni sezono “otvori” dren, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika “grm ali nizko drevo z zelo trdim lesom, drobnimi rumenimi cveti v kobulih in koščičastimi plodovi” – prav sveže rdeča barva njegovih plodov, ki skrivajo trdo koščico, popestri poznopoletni videz gozdnih obronkov in gmajn. Samostalnika moškega spola “dren”, ki je zanimiv tudi po frazeološki plati (zdrav kot dren), zato si zasluži čisto svojo Jezikovnico, ne smemo zamenjevati z drugim samostalnikom, ki je tudi moškega spola, ima pa dodano črko j, to je “drenj” – v pogovornem jeziku označuje gnečo, ki ji z drugim pogovornim samostalnikom rečemo tudi gužva, izhaja pa iz glagola “drenjati se”.
Oktobra se v rumeno odene leska, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika “grm z nazobčanimi listi in visečimi mačicami”. Iz slovarske razlage ni mogoče razbrati, kar je jasno že otroku, namreč, da na leski zrastejo lešniki, poslastica gozdnih živali, kot so polhi in veverice.
Drugi grm, ki je leski blizu po imenu, ne pa po barvi in obliki plodov, je trdoleska (Euonymus europaeus) – prav v teh dneh nas njene bogato ovešene veje pozdravljajo ob kraških zidovih, med vinogradi in v živih mejah. Njena semena so okrogla in oranžne barve, kot kakšne pokrovke pa jih spremljajo roza pokrovčki zanimive oblike, ki spominjajo na duhovniški biret, zato jim na Štajerskem rečemo “faroške kapce”, drugo znano ljudsko ime pa je “farške čepice ali škofove kapice”, kot piše etnologinja in kulturna antropologinja Vlasta Mlakar v knjigi Rastlina je sveta od korenin do cveta: tradicionalno znanje o rastlinskem svetu na Slovenskem (2015). Tudi v tujih jezikih se trdoleske drži poimenovanje po obliki semenskega ovoja, ki spominja na pokrivala duhovnikov – po nemško je trdoleska: das Pfaffenhütlein (dobesedno: duhovnikov klobuček), po italijansko pa: beretta del prete. Trdoleskini listi se bodo tudi obarvali rumeno in rdečkasto, njeni plodovi pa bodo z vej viseli še, potem ko bodo liste že raznesli jesenski vetrovi.
Medtem ko so plodovi drena – drnulje – zdravi in priporočljivi za uživanje, lešniki pa poslastica tudi za ljudi, ne le gozdne glodalce in ptice, je trdolesko bolje zgolj opazovati. Njeni plodovi, skorja in listi so namreč strupeni, vsebujejo rastlinske strupe z zloveščimi imeni, kot so evobiosid, evomonosid in evonosid, ki po zaužitju povzročijo zastrupitev. Tudi zato je plodove bolje prepustiti pticam, ki jim uživanje tovrstnih in še kakšnih drugih semen ne škodi.
Trdoleski na Krasu rečejo “kozji presnec” – zakaj je tako, mi ni uspelo izvedeti, saj beseda presnec sicer označuje velikonočni kruh in štajersko velikonočno butaro (tudi presmec), samostalnik presmec pa po Slovenskem etimološkem slovarju izvira iz pridevnika “presen”, torej surov, svež oz. nekvašen. Z etimološko razlago samostalnika trdoleska pa si tudi ne moremo pomagati, ker ta beseda ni razložena ne v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja ne Novem etimološkem slovarju slovenskega jezika Metke Furlan. Sklepamo pač lahko, da ima trdoleska trd les, zato so jo poimenovali tako, ne pa, ker bi bila v kakršnemkoli sorodu z lesko. Tako v samostalniku les kot trdoleska se namreč skriva osnova les, ki ne pomeni zgolj vrste materiala, pač pa lahko tudi gozd oz. tisto, kar zraste na poseki ali neobdelani zemlji. Tako leska kot trdoleska sta taki, t. i. pionirski rastlini.
Veliko lepih jesenskih barvitih sprehodov vam želim, mogoče vas pa kje po poti ošvrkne leskina ali trdoleskina veja, da se boste spomnili na to Jezikovnico.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
