Jezikovnica (11)
Knjiga od Ane, knjiga Ane ali Anina knjiga?
V prejšnji Jezikovnici smo ugotavljali, da se pogosto razumemo, čeprav jezika ne rabimo, kot nam zapovedujeta pravopis in slovnica. Eden takih primerov je raba svojilnega pridevnika.
Že v osnovni šoli so nas učili, da je v knjižnem ali standardnem jeziku treba tvoriti svojilni pridevnik, če je to le mogoče. Ustrezneje je torej reči in napisati mamin avto kot avto od mame ali bratov zvezek, ne pa zvezek od brata. V vsakem primeru pa svojilnega pridevnika ne moremo narediti. Povedati, da je na obešalniku obleka moje starejše sestre, pač ne moremo drugače, kot je zapisano, torej brez svojilnega pridevnika. V takem primeru se znebimo tudi nepotrebnega predloga. Ne bomo torej rabili: svinčnik od mojega dobrega prijatelja ali avto od Janeza Novaka, temveč svinčnik mojega dobrega prijatelja in avto Janeza Novaka. Povsem odveč je predlog, ko nimamo besedne zveze (starejša sestra), temveč zgolj eno besedo (sestra), torej bomo ustrezno rabili: sestrina bluza, ne pa bluza od sestre ali bluza sestre.
Našteto je povsem jasno, kajne? Zakaj pa potem neštetokrat preberemo ali slišimo drugače? V nekaterih primerih se govorci poskušajo izogniti tvorbi svojilnega pridevnika, ker niso prepričani, da ga bodo tvorili prav, saj gre za tuje lastno ime ali domače ime, ki ima kakšno posebnost. Če se npr. kdo piše Slovenec, bo njegov avto Slovenčev (ne pa npr. Slovenecov ali celo Slovenec-ov), če pa je kdo John, bo njegov avto Johnov (ne pa John-ov ali od John-a). Tudi podpis naročnika bi lahko bil naročnikov podpis, življenjska zgodba Marije pa preprosto Marijina življenjska zgodba. Prav nič zapleteno, kajne?
Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
