Jadranje je mešanica športnega agonizma in šahovskih trikov
Bilo nam je skorajda žal, da se je predsednik Tržaškega pomorskega kluba Sirena inž. Peter Sterni strogo držal urnika našega sestanka. Po dogovoru je bil točno ob 17.30 na sedežu kluba. Še in še bi namreč rade volje nemo zrli predse in občudovali, kar se iz oči vrtoglavo spušča v dušo. Takrat so sončni žarki v sicer kilavem predpoletnem času opuščali objem in se polagoma predajali večerni sapici: od obširnega in lepo urejenega dvorišča, posejanega z bori in jadrnicami, se je pogled razprostiral na barkovljansko nabrežje, ki ga v rahlem zalivskem polkrogu kot nalašč sklepa Miramarski rtič z očarljivim 'bisernobelim' gradom.
Peter Sterni je na tem kraju dejansko odraščal. Od otroških let dalje je spremljal preporod barkovljanskega kluba, ki je v agonističnem razcvetu poklonil naši narodni skupnosti kar nekaj uspešnih mladinskih jadralcev. Ko je dokončno snel tekmovalno opremo, je ostal tako ali drugače vezan na Sireno. Dalj časa je bil podpredsednik, tretje leto pa Sireni predseduje. Sterni nas je pospremil v lične prenovljene prostore sejne sobe in nam najprej poklonil knjigo z naslovom Pomorski klub Sirena – Slovenski glas v Tržaškem zalivu, ki jo je napisala novinarka Ivana Suhadolc: v knjigi podrobno razčlenja zgodovino društva, katerega korenine segajo daleč v čas.
Inž. Sterni nam je razložil, da je bil sedež Sirene deležen kar nekaj strukturnih novosti, ki so ga nedvomno posodobile. Posegi so zadevali tudi zunanjščino: “Racionalizirali smo prostor na odprtem, preuredili smo razsvetljavo, ograjo, prostore za plovila in skladišča, obnovili smo zelenice in posadili nekaj novih dreves”, nam je povedal in dodal, da je želja kluba doseči dolgoročno koncesijo (20-30 let) lokacije, za pridobitev katere je potrebno snovati prav tako dolgoročne razvojne načrte na barkovljanskem nasipu. Zamisel o novi marini, ki bi zadovoljila želje članov klubov Sirena, Barcola Grignano in Saturnia, že obstaja: “Preliminarni načrt smo predstavili pristaniški ustanovi. Novo prošnjo so skupno predstavila društva Sirena, Barcola Grignano in Saturnia, ki so oblikovala nov konzorcij t. i. Marina di Barcola”. Predsednik je omenil tudi sodelovanje s sorodnim sesljanskim klubom Čupa, ki zajema vse sektorje jadralne dejavnosti.
Jadranje je po njegovem mnenju šport, ki poleg gole športne dejavnosti omogoča tudi vrsto stranskih, sicer nezanemarljivih vidikov: “Človek ima na jadrnici neposreden stik z morjem in naravo. Kdor se je v otroških in mladeniških letih tudi za krajši čas lotil česa podobnega, ga dediščina tega izkustva spremlja vse življenje. Na podlagi osebne izkušnje in na podlagi izkušnje, ki jo otroci in mladi doživljajo pri nas, verjamem, da jadranje nauči predvsem reda in odgovornosti za opremo, zlasti pa vlije osebi pomemben intelektualni zalogaj v zvezi z jadralno tehniko in taktiko: če bi iskali sintezo jadranja, bi dejal, da je to mešanica športnega agonizma in šahovskih trikov. Sam sem v mladosti gojil jadranje in košarko. Čeprav se jadranje zdi individualen šport, je pri tej dejavnosti skupinski duh ključnega pomena: res je, da si na barki sam ali pa s sojadralcem, regate in treningi pa so v skupini”.
Kakšno vlogo ima zato agonizem v dejanosti TPK Sirena?
Jadralni agonizem je za klub ključnega pomena že od svojega nastanka oz. preporoda sredi sedemdesetih let: da se otrok razvije v pravega jadralca, ga je potrebno postopno uvajati v agonistično dejavnost. V zadnjih letih smo ponovno obnovili tekmovalne ekipe, jih zaupali izkušenim trenerjem in po obdobju, ki je bil z golega agonističnega vidika dokaj skop, smo naše jadralce ponovno postavili v ospredje; zlasti na deželnem nivoju, pa tudi na državni in mednarodni ravni dosegajo naši mladi v različnih kategorijah zavidljive rezultate. Prav zato je večji del našega klubskega delovanja namenjen ravno tekmovalni dejavnosti, čeprav poskušamo zadovoljiti tudi potrebe ljubiteljskih jadralcev; poleg tega v poletnih mesecih prirejamo tečaje za začetnike, se pravi za osnovnošolce in najstnike.
Sam sodite med tiste, ki so svojčas prestopili prag mladinskih agonističnih regat. Kakšne lastnosti mora imeti mladi jadralec, da iz amaterske dejavnosti preide v agonizem?
Prehod iz ljubiteljske v športno dejavnost je za otroka oz. najstnika še kako zahteven. Otrok se med 10. in 11. letom starosti odloči, kakšno smer bo izbral. Klub mu ob preskoku v agonistično areno ponuja določeno opremo (dejansko barke) in kakovosten trenerski kader, najstnik in njegova družina pa morata namenjati veliko vikendov bodisi za treninge bodisi za regate; v poletnih mesecih se režim treningov še poveča, tako da so mladi na morju tudi vsak dan. Število treningov je pri najmlajših (razred Optimist) letno okrog 160, pri mladincih pa se temu številu dodaja še do najmanj štirideset enot.
Ali je to šport, ki veliko stane?
Če ga primerjamo kakemu skupinskemu športu, so stroški pri jadranju višji. Ko sem bil sam najstnik, je klub kril stroške za vso opremo: danes to ni več mogoče, kar dobro vedo starši, ki se odločijo, da bodo otroka podpirali v tem športu. Klub vsekakor krije stroške za regatiranje in potovanja.
S kakšno mislijo bi nagovorili mlade in otroke, da bi se preizkusili v tem športu?
Izhajal bi iz naslova monografije Ivane Suhadolc: Sirena je preprosto slovenski glas v Tržaškem zalivu. Naj nas mladi obiščejo in bodo sami odkrili, kaj pomeni dober veter, prijetno prijateljsko vzdušje in čar morja.
Del tega, smo mi okusili, ko smo pred klubskimi prostori čakali na pogovor s predsednikom.
Igor Gregori
Predsednik TPK Sirena Peter Sterni o dejavnosti kluba
