Jadran kot v najlepših časih

5. april 2014 bo ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovini našega športa. Košarkarji Jadrana so po 18 letih med C1 in C2 ligo spet napredovali v državno B2, tekmovanje, v katerem so bili zadnjič sredi 90. let, sredi kraha Tržaške kreditne banke. O zgodbi modrih bojevnikov, kot jih je ob tem podvigu nekdo spet prekrstil kot v starih časih Marka Bana, Maura Čuka, Borisa Viteza, Tolota Starca in drugih, smo med sezono kajpak že večkrat poročali. Najprej kot čudež, da sploh dostojno sodelujejo v državni ligi, potem ko je bil vpis v prvenstvo poleti zaradi finančne stiske celo pod vprašajem. Nato rahlo kritično, ko so bili pred božičnimi prazniki v bistvu neprepoznavni. Nato pričakujoče, ko so v zimskem delu nizali zmage in se jim je ponudila edinstvena priložnost za neposredno napredovanje v drugoligaško druščino. Od sobote, ko se je uresničil nenadejani sanjski scenarij, pa so dnevno časopisje in ostali mediji seveda že govorili v presežnikih o tej po svoje neverjetni pravljici.
Nekaj dni je minilo, tako da je moč malce razčleniti ozadje, v katerem je ta sijajni dosežek dozorel. Gre za zmago skupine mož, od veteranov, ki so prava duša te igračke in so to letos na najlepši način pokazali (Peter Franco, Christian Slavec, Matteo Marušič), do mlajših, ki so ravno v tej sezoni, ko so vsi delčki šli na svoje mesto, dosegli pravo mero dozorevanja (Daniel Batich, Borut Ban, Saša Malalan). Svoje so seveda prinesli tudi vsi ostali, vključno z nekaterimi rosno mladimi, ki so bili odkritje prvenstva (Matija Batich, Martin Ridolfi, Carlo De Petris). Trener Andrea Mura, ki je tudi še razmeroma mlad, je tako tehnično kot v vlogi starejšega brata vse skupaj mojstrsko režiral in upravljal. Diskriminanta je bilo seveda opravljeno trdo delo, izkušnje in talent seveda tudi štejejo, pomembno pa je tudi zaledje, katerega špica je bilo to moštvo.
V času, ko ni mogoče več računati na denarna sredstva (ki so bila v prejšnjih Jadranovih obdobjih vendarle pomemben dejavnik), je bila zmagovita poteza toliko opevani projekt, torej zamisel o sodelovanju od jeseni res vseh slovenskih društev v Italiji, ki gojijo košarko. To se ni odražalo pri sestavi neke reprezentance članskih igralcev, ki je bila v bistvu skupaj že več let. Šlo je bolj za neko skupno dihanje, ki daje moč in garantira za prihodnost zamejske košarke ne glede na “zgode in nezgode” najbolj reprezentativne prve ekipe. To morda spominja – v spremenjenih okoliščinah – na Jadranove začetke. Zgodovina zadnjih desetletij nas uči, da to združevanje ni nekaj samo po sebi umevnega in je tudi veliko diplomatsko delo. Ni nujno, da vedno uspeva in da so ga vedno vsi pripravljeni podpirati in uresničevati ter v njem sodelovati, vendar strastni zagovorniki ideje Jadrana imajo po letošnji sezoni nov dokaz, s katerim lahko branijo svoje prepričanje na podlagi doseženih ciljev.
Franco in Slavec sta si ob koncu sijajne kariere izborila izredno priznanje, vrhunec, po katerem se ju bomo seveda še dolgo spomnili kot legendi naše košarke. Toda vprašajte ju, kako je bilo ob koncu 90. let, ko je bilo dvomov o nadaljevanju zgodbe Jadrana veliko, v letih v Gorici, ko si je Dom začasno prevzel rešitev združene ekipe in sta morala s soigralci tudi skozi vice skromnejše deželne C2 lige, pa tudi v sodobnejših časih, ko je peterka pristala v do pred kratkim tuji openski telovadnici in je na igrišču še enkrat izpadla iz C1, ali pa minulo poletje, ko se je govorilo o zaprtju zaradi pomanjkanja denarja.
Skratka, vrh piramide in njegov vrhunski uspeh nedvomno legitimirata skupno nastopanje vseh slovenskih košarkarskih društev in zagotovo motivirata tudi mlajše, ki predstavljajo pogon tega projekta. Jadran Franco 2013/2014 pa si dovolimo že zdaj kandidirati za vseprimorsko ekipo leta 2014.
HC

Uspehi domače igre pod košem

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme