Izjemen uspeh za pesem Our tree Erika Puriča
Intervju / Erik Purič
Erik Purič je 22-leten fant iz Repna, ki goji veliko ljubezen do glasbe; zaposlen je v računovodskem uradu v podjetju bratov Cosulich. Erik – z umetniškim imenom Johnny Reed – je bil član skupine Love guns, nedavno pa se je odločil, da bo sam nadaljeval svojo pot. V petek, 7. avgusta 2020, je objavil svojo prvo pesem, Our tree, ki jo je sam napisal in uglasbil. Eriku se iskreno zahvaljujem za razpoložljivost in mu želim čim več uspehov na tej poti.
Pred kratkim si dosegel velik uspeh s pesmijo Our tree. Si pričakoval tako velik odziv?
Če moram biti iskren, ne. Sem pričakoval, da bi ljudje delili pesem, toda ne do tolikšne mere. V fazi produkcije sem se zavedal, da je pesem učinkovita, je pa vse odvisno od tega, kako publika sprejme končni izdelek. Na Instagramu je bilo več kot 300 delitev, na Facebooku več kot 100; sem res zadovoljen.
Kje si našel navdih za to pesem?
Pesmi ponavadi pišem zase. Navdih dobim povsem slučajno, je zelo odvisno od tega, kako se v nekem trenutku počutim, in od tega, kar se mi dogaja v določenih situacijah. Ko dobim melodijo, sestavim še besedilo. Sledi faza, v kateri pilim tako melodijo kot besedilo, da dobim najboljše možne kombinacije.
O čem pripoveduje pesem Our tree?
Pesem pripoveduje o fantu in dekletu, ki sta skupaj in nato gresta narazen. Lirski subjekt oz. moška figura para se na koncu sprijazni z dejstvom ločitve, je zadovoljen s tem, kar je bilo, in s tem, kar je postal. Na splošno je pesem po značaju pozitivna, ker vabi k temu, da gledamo pozitivno plat navidezno slabih situacij in da smo iskreni, ko povemo, kdaj se slabo počutimo. Lirski subjekt hoče sporočiti poslušalcu, da kljub temu, kar se je zgodilo, četudi to ni bila najlepša izkušnja, lahko vedno kaj odneseš in se česa naučiš.
Je to bila prva pesem, ki si jo izvedel kot solist?
Še preden bi bil član skupine Love guns, sem imel drugo skupinico, s katero smo igrali narodno-zabavo glasbo. V tistem obdobju sem odločil, da sam posnamem pesem, Pridi z menoj. Kasneje sem se odločil, da jo objavim; ni naletela na velik odziv, toda to mi ni bilo mar. Hotel sem samo pustiti sled, pesem še ni bila del trenutnega projekta; tudi zaradi tega se nisem potrudil za reklamiranje ipd.
Videoposnetek je res lepo narejen … Kdo je snemal? Kdaj je bil narejen?
Snemali smo 12., 13. in 14. julija blizu slovenskega naselja Kozina na neki zapuščeni cesti. Za posnetek, in sicer za snemanje, režijo in montažo sta poskrbeli Pika Bernetič in Teja Lisjak. Kar se tiče same pesmi, mi je priskočil na pomoč Rok Dolenc, ki mi je pomagal pri snemanju, miksu in masteringu.
Tvoj glas je zelo primeren tudi za tak stil pesmi.
Recimo, da ja. Stil je prej folk pop kot country. Rekel bi, da je to neke vrste pop-verzije Boba Dylana, na primer pri glasbilih, ritem pa je folk. Mislim, da se bom precej držal tega glasbenega žanra in se bom skušal čim bolj približati britpopu (britanskem popu), ki je na primer tipičen za znani angleški band Oasis.
Kdo so tvoji najljubši pevci, ki te najbolj navdihujejo, ko pišeš tako glasbo?
V glavnem poslušam vse, kar spada v žanr britpop, na primer Oasis, Liama in Noela Gallagherja, Johna Lennona ipd. Izredno mi je v navdih zadnja zgoščenka Liama Gallagherja, ki žanrsko najbolj odgovarja mojim trenutnim okusom, po njem se tudi skušam zgledovati. Je pa izrednega pomena, da imam te umetnike le za zgled, ker se moram sam razviti kot glasbenik in se nekako razlikovati od ostalih.
Bo ta pesem prva tvojega albuma?
Ne, Our tree je le singel. Verjetno bom objavil še en singel in nato bom začel s krajšo zbirko 5-7 pesmi v formatu EP (extended play – podaljšano predvajanje). Žanrsko se bom držal britpopa.
