Dežela FJk

Izhodiščni potencial ni dovolj za tuje investitorje

Izhodiščni potencial ni dovolj za tuje investitorje

Simpozij Zadružne kraške banke o stanju in perspektivah mesta

Simpozij Zadružne kraške banke, ki je bil v sredo, 16. oktobra, v dvorani de Sabata v gledališču Verdi in sodi v niz vsakoletnih srečanj, s katerimi openska bančna ustanova obravnava aktualna gospodarska vprašanja, je imel zgovoren naslov: Trst. Pika – Nov odstavek. Potek srečanja je namreč docela zrcalil geslo, saj je v prvem delu predsednik Zadružne kraške banke Sergij Stancich v uvodnem nagovoru predstavil gospodarski razvoj Trsta, od nekdanjega razmaha v času avstrijskega cesarstva do kriznega obdobja, ki se v zalivskem mestu vleče že najmanj dve desetletji; v drugem delu pa so sooblikovalci okrogle mize, ki jo je vodil tržaški odbornik za gospodarski razvoj Edi Kraus, razglabljali, kako Trstu ob sedanjem nelahkem gospodarskem stanju ponuditi novo razvojno obdobje. Razmišljali so skratka o tem, kako naj si mesto po nespodbudni piki napiše nov, veder odstavek prihodnosti.
Stancich je svoje izvajanje začel z omembo zgodovinskega dogodka, ki je bil za nadaljnji razvoj mesta ključnega pomena, in sicer ustanovitve svobodnega pristanišča leta 1719 v oddobju vladanja Karla VI. Habsburškega. Razvojno politiko je nato učinkovito nadaljevala njegova naslednica Marija Terezija, saj je tržaško pristanišče postalo eno najpomembnejših pristanišč v Evropi, največje pa v cesarstvu. Po Napoleonovem burnem obdobju se je razvoj mesta krepil, čemur je sredi 19. stoletja prispevala železniška povezava z Dunajem. V zadnjih desetletjih istega stoletja je mesto postalo četrto najpomembnejše urbano središče avstro-ogrskega cesarstva za Dunajem, Budimpešto in Prago. Po prvi svetovni vojni pa je bilo “romantike” konec. Ko je Trst prešel pod Italijo, se je vloga mesta spremenila: Trst je postal obmejnega značaja z veliko manjšim zaledjem v primerjavi s preteklostjo; pristanišče je izgubilo potencialni obseg uporabnikov, ki je v preteklosti omogočil njegov razvoj. Italijanska država je za Trst uveljavljala politiko subvencionalnega gospodarstva, ki se je ohranila skozi vse fašistično obdobje. Družbenoekonomsko tkivo se je močno spremenilo tudi zaradi etničnih represij režima. “Vsaka pobuda ali danost, za katero se je menilo, da je tuja (slovenska, hrvaška, judovska itd.), je bila prisiljena zapreti. Za mesto in za dober delež prebivalstva so bile finančne posledice vse prej kot zanemarljive”, je dejal Stancich, ki meni, da se pristop italijanske države k Trstu z gospodarskega vidika ni posebno spremenil niti po drugi svetovni vojni: asistencialistični duh je ostal nespremenjen. “Trst je bil končna točka Italije, ne pa začetna, tudi zaradi geografske lege ob meji, ki so jo tedaj upoštevali kot nevarno”. Posebno poglavje je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja odprl podpis osimskih sporazumov, ki so med drugim predvidevali vzpostavitev širše brezcarinske industrijske cone med državnima mejama in izgradnjo potrebnih infrastruktur: zaradi različnih razlogov, med katerimi gre podčrtati zlasti politične predsodke, se je del mesta temu načrtu uprl. Trst je tako ponovno izgubil svoje zaledje.
Stancich je posebno pozornost namenil določeni gospodarski dejavnosti, in sicer trgovini na drobno, ki se je v Trstu močno razvila zaradi prihoda kupcev iz nekdanje Jugoslavije, kar je vsak konec tedna prinašalo velik priliv nemških mark. To je bil eden izmed nosilnih stebrov tržaškega gopodarstva, ki pa ni spodbudil trajne razvojne politike mesta: “Zadovoljni smo bili, da smo lahko živeli iz dneva v dan”. Posebno donosno je bilo tudi delo uvozno-izvoznih podjetij, ki je obenem pospešilo številne pomožne dejavnosti. Stancich ni pozabil poudariti, da si je s to situacijo ustvaril dobre koristi predvsem en del slovenske narodne skupnosti, saj je lahko med drugim računal na podporo TKB, “ki je danes (žal) ni več” – je dodal predsednik ZKB. Omenil je še velik gospodarski doprinos kavnega sektorja in še dve industrijski in pristaniški iniciativi iz 60. in 70. let, katere učinke lahko še danes koristimo: to sta tovarna Grandi Motori, sedanja Wartsila, in SIOT, naftovod, ki je temeljnega pomena za gospodarstvo srednjevropskih držav.
Stancich je nato pogled usmeril v sedanje stanje, ko je nekdanji svet, “od katerega je Trst brez velikega truda pridobil toliko bogastva”, izginil. Nekaj visoko specializiranih podjetij, ki jim je uspelo prodreti na evropske trge, je izumrlo tudi zaradi pasivnega odnosa lokalnih javnih ustanov. Nerazumljivo je tudi dejstvo, zakaj je italijanska nacionalna politika prepustila Avstrijcem in Nemcem prosto pot na Balkan, ki je bil, upoštevajoč zgodovinsko in gospodarsko vlogo Trsta “v naši pristojnosti”. Predsednik ZKB je poudaril, da bi Trst potreboval veliko bolj perspektivno sodelovanje z drugimi severnojadranskimi pristanišči, predvsem s Koprom; vzpostavitev pomembnega in konkurenčnega evropskega logističnega pola bi pomenila dodano vrednost za vse ozemlje. “Vse je mogoče narediti, dovolj je politične volje, ki naj bo usmerjena v razvoj območja”. Žal pa je vprašanje starega pristanišča še vedno odprto, prav tako tudi tematika železarne, usoda katere spravlja v obup več sto družin njenih delavcev. Tudi turistični sektor se v Trstu ni nikoli razmahnil, morda tudi zaradi slavnega tržaškega pomanjkanja gostoljubja in simpatije: cene hotelov in restavracij res niso vabljive za povprečne družine. Ali bomo znali izkoristiti priložnost stoletnice prve svetovne vojne – se je vprašal Stancich. Predsednik ZKB je obenem poudaril razvoj tržaškega zavarovalniškega sektorja v smer globalizacije: take multinacionalke nimajo več veliko skupnega s tržaško danostjo. Pomoč in solidarnost sta tako postali domena le skopega števila ustanov, med katerimi je Stancich podčrtal prav ZKB in Fundacijo CRT. Iz tega kriznega obdobja, ki ne zajema le gospodarstva, ampak tudi etiko človeka v zalivskem mestu, nas lahko rešijo le odgovorne odločitve: včasih ima vtis, da v Trstu ne obstaja res iskrena volja po spremembi, po tem, da bi ljudje zahajali k nam. Prav zato je potrebna skupna in dogovorjena volja bodisi javnih ustanov (občine, pokrajine, dežele in državnih organov) bodisi gospodarskih in družbenih dejavnikov, da se problemi končno rešijo v sprejemljivih rokih in z ustreznim ritmom.
Zasedba okrogle mize je bila strokovno podkovana. Vsak izmed udeležencev je bil namreč zastopnik določenega družbenega oziroma gospodarskega segmenta. Posamezni govornik je na svoj način izhajal iz poročila, ki ga je uvodoma podal Sergij Stancich, saj je predsednik ZKB v svojem izvajanju jasno in glasno podčrtal družbenopolitične hibe Trsta, ki nima izostrenega načrta o svoji prihodnosti. “V Trstu je osrednji problem ta, da se še naprej podaljšujejo učinki iz preteklosti, kot na primer prisotnost meje, mentalna zaostalost in denarna podporna politika, ki je po eni strani zadušila podjetniško nagnjenje Tržačanov, po drugi pa je ohranjala nadvlado nekaterih lobijev politične in druge narave”, je dejal Vittorio Torbianelli, profesor na oddelku za ekonomske vede na tržaški univerzi. Mnenja je bil tudi, da so mlajše generacije, ki bi lahko marsikaj prispevale, daleč od teh logik, ki so zlasti v preteklosti pogojevale gospodarske dinamike. Mlajšim generacijam morajo javne ustanove ponuditi jasne delovne in strateške okvire, v katerih spodbuditi inovacijo. Torbianelli je omenil potrebo po večjih podjetniških potezah javnih ustanov: od obstoječih podjetij bi profesor podprl tista, ki z lastnimi močmi že kljubujejo krizi in krepijo razvoj področja tako, da privlačijo tuje investitorje. “Mladi Tržačani nimajo vizije, ker mesto samo je nima”! Pred nevarnostjo birokratskega kolesja je svaril Massimiliano Fabian, predsednik konzorcija Con. Ga. Fi in izvršni direktor družbe Demus. Tržaška birokracija je groteskna do take mere, da poskuša zavirati tiste gospodarske dejavnosti, ki imajo v Trstu dolgo tradicijo in rožnato sedanjost: na primer sektor kupo-prodaje in praženja kave, kjer deluje 50 podjetij, katerih letni delokrog obsega 900 milijonov evrov letno, in kjer je zaposlenih okrog 1000 ljudi. “Birokracija bi morala imeti ravno obratno vlogo od sedanje: morala bi privabljati tuje investitorje in lajšati delo krajevnih dejavnikov. Poleg tega je davčna politika za podjetja strahotna, kar onemogoča nove investicije v tem sektorju. Ampak to je vsedržavni problem”, je dejal Fabian. Marsikateri podjetnik zaradi utrujenosti ni hotel več tvegati in je raje opustil svojo dejavnost. Prava rešitev bi bila po njegovem mnenju sistemska podpora podjetnikom, ki se zavzemajo za inovacijo in na tak način krepijo svoje podjetje. Guerrino Lanci, predsednik konzorcija PromoTrieste, je pritrdil Stancichevim ugotovitvam glede skromne tržaške gostoljubnosti. “Turistični sektor se za razliko od drugih gospodarskih področij razlikuje zaradi točnih ponudbenih parametrov, kar zahteva od podjetnika doslednost pri delu. Trst se v preteklosti ni sistemsko posvečal turizmu, denar, ki ga je z lahkoto služil, ni unovčil v nove dejavnosti. To se danes še kako pozna. Tuji gospodarski dejavniki, ki bi iskreno želeli investirati pri nas, nam sicer priznavajo ogromen razvojni potencial. Začetna želja pa ni dovolj: v trenutku ko se tujci zavedajo birokratskih, strukturnih in etičnih težav, ki zaznamujejo naš prostor in naše ljudi, odidejo. Potencial sam na sebi se izjalovi, če ga ne podpira vrsta dejavnikov, začenši z voljo do dela in do predanosti v razmerju do drugega”, je dejal Lanci in poudaril, da so Tržačani še vedno zaverovani vase, v svoj mali svet. “Turistične dinamike danes zahtevajo širšo ponudbo kot nekoč, tudi z logističnega vidika: Trsta zato ne gre istovetiti zgolj z njegovim ožjim ozemeljskim oziroma pokrajinskim obsegom, potrebno ga je uvrstiti v širši geografski, tudi čezmejni kontekst”. Razloge, zakaj je Trst mesto najstnikov, je pojasnil odgovorni urednik dnevnika Il Piccolo Paolo Possamai. “Resno se moramo spraševati, kaj se dogaja s tržaškim gospodarskim sektorjem, če ugotovimo, da največ Tržačanov zaposlujejo po vrsti Zdravstveno podjetje, občina in dežela, in če zasledimo, da je zadnje podjetje, ki je začelo svojo dejavnost v Trstu, tovarna testenin Pasta Zara leta 2003”, je dejal Possamai. Poudaril je, da je bajnih skladov, s katerimi sta si bodisi desnica bodisi levica delili konsenz, konec: “Sklad za Trst je bil kot mamilo, ki ga je politika brizgala v žile Tržačanov: ta denar je skvaril etiko, zavest in družbeno motivacijo prebivalcev”, je jasno povedal časnikar. Prepričano je odklonil načrt hitre železnice, načrtovanje katere ostaja zgolj na papirju, ogreva pa se za veliko bolj ceneno posodobitev obstoječe trase. Obseg in delokrog tržaškega pristanišča je skromen, zato je končno nastopil čas za začetek tvornega sodelovanje severnojadranskih luk. Za to, kot tudi za ostale dejavnosti, pa je potrebno načrtovanje, lastnost, ki Trstu primanjkuje.
IG

24.10.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!