Iz življenja slovenske kavarne v goriškem mestnem središču
Na vogalu med ulicama Roma in Oberdan, v samem mestnem središču, stoji Roman bar, znana goriška kavarna s posebno lepim pogledom na Travnik in Goriški grad. O tem, kako je treba delati v njej in hkrati v mestnem središču, smo se pogovorili z Nadjo in Robertom Cotičem. Zahvaljujemo se jima za prijaznost in čas, ki sta nam ga posvetila.
Roman bar je kavarna z večdesetletno tradicijo, ena najstarejših v Gorici. Kakšni so vajini prvi spomini nanjo?
Nadja C.: Tu sem začela pomagati staršema Romanu in Danici leta 1977, ko sta vzela kavarno v najem. Pomagala sem občasno popoldne ali med poletjem, ko nisem imela šolskih obveznosti. Imam zelo lepe spomine, tu sem rada preživljala svoj čas. Bilo je vedno veliko prometa in veliko ljudi. Stranke so prihajale od vsepovsod, posebno veliko iz Slovenije in Hrvaške. Starši so mi povedali, da so prihajale celo iz Dubrovnika. Spoznala sem res mnogo ljudi, navezala veliko stikov.
Tu sem se redno zaposlila po višji šoli. Leta 2001 so se starši upokojili in sva kavarno prevzela z bratom Robertom. Oče nama je seveda še redno prihajal pomagat, saj prav ne more biti križem rok, mama pa je prihajala ob posebnih priložnostih.
Robert C.: Ko so starši vzeli kavarno v najem, sem bil še otrok, star 11 let. Moji prvi spomini nanjo so vezani na decembrski čas, na sejem sv. Andreja, ko smo prihajali sem in po svojih močeh pomagali. Takrat je bila na Travniku in pri nas vedno velika gužva. Spominjam se obilnega dima, ker se je v lokalu lahko še kadilo, gužve in hrupa… Prijetni spomini! Takrat sta prihajala pomagat očetov brat Karlo in tudi nono Pepi; ko ni bilo dosti dela, sva z nonotom včasih sedela pri kraju in mi je pripovedoval zgodbe svojega življenja. Taki spomini me močno vežejo na ta prostor.
Od kdaj sploh stoji tu kavarna?
Nadja C.: Kavarna je tu od leta 1952, imel jo je Elvio Ferigo, od katerega so najini starši leta 1977 odkupili licenco in pohištvo.
Robert C.: Licenca je nekdaj stala ogromno, kasneje – z liberalizacijo – je povsem izgubila na vrednosti. Najin oče pa je to začetno naložbo moral narediti; kupiti licenco v tistih časih je bilo, kot bi npr. danes kupil manjše stanovanje. Leta 1983, pred 30 leti, so starši odkupili od družine Collenzini še zidove. Tako so postali lastniki.
Kako ste v kavarni doživljali dolgoletno obnovo Travnika in mestnega središča na sploh?
Nadja C.: Vse to smo doživljali zelo slabo. Na začetku so daljši čas zaprli cesto pred kavarno in smo ostali prav izolirani. Za nas je bilo res hudo, izgubili smo marsikatero stranko. Zelo težko je potem pridobiti nove. Ko so pred dvema letoma spet odprli prenovljeni trg, smo si malo opomogli. Dela vsekakor ni več kot prej, vsemu temu se je dodala še splošna kriza, ki se je začela vzporedno z deli v mestnem središču in se vsa ta leta samo še poglablja, kar se na našem področju močno občuti.
Robert C.: Obnova sama, ki se je vlekla štiri oz. pet let, je bila po mojem zelo “spackana”. Spominjam se, kako je župan Gaetano Valenti v avditoriju v Ul. Roma prikazal makete projektov: tedaj se je vse zdelo fantastično, klavrne rezultate pa imamo sedaj vsi pred očmi… Kakšna žalost! Že takrat smo nasprotovali vzpenjači in zaprtju predora pod gradom, ki je pomenilo postavitev pravega zidu med goriškim središčem in severnim delom mesta oz. Slovenijo. Danes se vidijo posledice teh ponesrečenih odločitev. Takrat smo trgovci in prebivalci Raštela s svojimi željami in zahtevami naleteli na gluha ušesa…
Drug velik problem na Travniku so parkirišča…
Robert C.: V širši okolici je včasih res nemogoče najti prostor za avto. Gre za hud problem tudi glede na veliko število ljudi, ki na tem območju živi. Stanovanja in hiše, ki stojijo v zgodovinskem delu mesta, tako tudi izgubljajo vrednost. Občina je naredila veliko napako, ker pred obnovo trga ni poskrbela za te osnovne potrebe občanov. Mislim, da je to napaka ne ene same, temveč treh uprav: Valentijeve, Brancatijeve in Romolijeve.
Nadja C.: Veliko so govorili o različnih možnostih parkirišč, pa niso nič naredili. Goričani – in ne samo mi – smo žal nekam leni in radi parkiramo pred vrati trgovine. Parkirišče v Ul. Giustiniani, na drugi strani predora, pa ne more biti dovolj.
Tudi Raštel je skoraj mrtev…
Nadja C.: Res škoda, ker je tista ulica prav lepa. Ima poseben čar.
Robert C.: Trgovine zapirajo ena za drugo. Marsikomu sem že povedal, da bi lahko poskusili vsaj malo oživiti Travnik in okolico tako, da bi četrtkovo tržnico preselili na Travnik. To bi bil morda edini način, da bi ljudje vsaj enkrat tedensko začeli spet prihajati v ta mestni predel; da bi se navadili spet redno obiskovati Travnik. To bi nikomur ne vzelo nič, saj na trgu Battisti itak ni nič, Korzo Verdi je delno zaprt, pri Rdeči hiši pa skoraj ni trgovin. Upravitelji so menda strašansko zaskrbljeni, da se na Travniku ne pokvarijo tla… Pa pustimo, da ostane prazen! Naj še zadnjič pozdravijo parado brigate Pozzuolo in bo!
Mi naredimo, kar moremo. Naša kavarna je zaprta ob nedeljah in – za dopust – samo teden dni ob Velikem šmarnu, odprta pa je kar 310 dni na leto!
Kaj pa menita o vzpenjači na grad?
Nadja C.: To je druga žalostna zgodba. Že trg mi osebno ni všeč, saj je pust, manjka vsaj malo zelenja. To ni samo moje mnenje, to misli tudi večina Goričanov in turistov. Zamisel o vzpenjači se mi zdi nekaj absurdnega. Če ne obratuje dobro v Ljubljani, kako naj bi tu? Turistov ni toliko kot včasih. Kako jo bo mestna uprava sploh vzdrževala? Stroški za tako strukturo bodo gotovo zelo visoki. Zanjo res ne vidim prihodnosti.
Kako se je spremenila vaša klientela v teh letih?
Nadja C.: Pred leti je bilo res veliko gostov iz vse Jugoslavije. V letih po osamosvojitvi Slovenije in še zlasti v poznih 90. letih je njihovo število začelo upadati, vse manj je bilo predvsem Hrvatov, sploh pa Srbov. Vse to je močno prizadelo nas in goriške trgovce na sploh. Zdaj imamo predvsem stranke iz Italije in Slovenije; Slovenci še vedno radi prihajajo, ker jih nagovorimo z lepo slovensko besedo.
Kriza je splošna, poleg tega pa je sedaj na Travniku več kavarn kot pred leti. Odpirajo in zapirajo… Mi smo morda edini, ki “trajamo” toliko let. Vztrajamo.
Kakšno je poletje 2013 na Travniku? So kakšne pobude, ki poživljajo mestno središče?
Robert C.: Nekaj se dogaja, nam pa ni v veliko pomoč. Ob odbojkarskem turnirju je bilo na trgu nekaj stojnic, mi nismo prišli kaj dosti v poštev. Občasno prihajajo turisti, seveda pa jih ni toliko kot pred leti. Včasih jih je bilo res veliko iz Avstrije, Nemčije in od drugod. Teh je bilo letos pri nas največ meseca maja; običajno prihajajo v naše kraje okrog Binkošti. Ker je bilo slabo vreme, so iz Gradeža oz. Lignana prihajali v Gorico. Obiskali so nas tudi slovenski izseljenci iz Anglije, ki vsako leto radi prihajajo k nam, kot pravijo, “na odličen kapučin”.
Oba sta že vrsto let dejavna v kulturnem in prosvetnem življenju naših društev…
Nadja C.: Rada pojem. Prvič sem pela v zboru pri devetih letih in še vedno pojem. Začela sem z otroškim zborom Kekec, nato sem stopila v Mešani pevski zbor Lojze Bratuž, pela sem tudi v števerjanskem zboru F. B. Sedej. Eno leto sem pela istočasno v treh zborih: ženska sekcija števerjanskega zbora je namreč določen čas sodelovala z zborom Vesna iz Križa in nastopila na tekmovanju v Vittoriu Venetu. Bilo je kar zahtevno… Nekaj let sem bila tudi v odboru športnega združenja Olympia.
Robert C.: Poleg dela je dobro imeti konjička, da človek ne postane preveč živčen… Že pred leti sem si izbral gledališče. Ogromno let sem bil zraven pri Odru 90. Ko se je končala ta izkušnja, smo se lani januarja z dvema prijateljicama odločili, da se česa lotimo sami. Z vajami smo začeli prav v kletnih prostorih kavarne, tako, mimogrede. Iz veselja. Kar nekaj mesecev smo vadili, lani oktobra smo premierno uprizorili Pravljice (za odrasle), ljudje so jo dobro sprejeli. Sodelovali smo na Linhartovih srečanjih, kjer smo tudi prejeli nagrado, nazadnje pa tudi na 10. festivalu v Mavhinjah. Veseli smo z opravljenim delom, imeli smo precej gostovanj in v zadoščenje nam je, ko vidimo, da so ljudje zadovoljni.
Danijel Devetak
Pogovor: Nadja in Robert Cotič, upravitelja kavarne Roman bar na Travniku
