Iz filmskega platna v resničnost

Pogovor – Mladi kostumograf in študent tujih jezikov Simone Pietro Claudio

Verjamem, da vsak od nas po ogledu kakega zgodovinskega filma občuduje vse kostume, ki jih vidi. Očarljivost filma in lepota kostumov te lahko z nekaj domišljije odpeljeta daleč v čas. Prav kostumi so očarali Simoneja Pietra Claudia, doma iz Šempolaja, ki že od petega leta izdeluje replike najlepših ženskih kostumov. Z njim smo se pogovorili o njegovi študijski poti, predvsem pa o izdelovanju kostumov in celotnem procesu, ki stoji za takim delom, ter o njegovi prvi razstavi, ki je avgusta zaživela v Nabrežini.

Simone, kako se je sploh začela tvoja zgodba izdelovanja kostumov?

Leta 2012, ko sem bil star pet let, sem si z družino ogledal muzikal Elisabeth v nemškem jeziku. Spominjam se, da me je takrat prevzelo vse, glasba, najbolj pa kostumi. Lahko bi rekel, da se je moja zgodba začela takrat. Sprva je bil to neke vrste konjiček, potem pa sem se odločil, da se bom poglobil v to, in sem začel brskati po knjigah in spletu. Teta me je naučila, kako se uporablja šivalni stroj, in takrat so moji mami zmanjkale rjuhe, ker sem jih vse uporabil za poskuse.

Kaj pa tvoja študijska pot? Katera so še tvoja zanimanja?

Obiskoval sem turistično smer zavoda Žiga Zois v Gorici. Od vedno so mi bili všeč tuji jeziki, zaradi tega sem po dokončani višji šoli izbral Univerzo v Trstu, smer tuji jeziki in književnosti, kjer se učim nemščino in angleščino. Sprva sem mislil, da se bom po šoli vpisal na Inštitut za modo Burgo v Trstu, potem pa sem se iz družinskih razlogov odločil, da bom zaenkrat študiral jezike. Seveda poleg študija na univerzi v prostem času nadaljujem tudi s krojenjem kostumov.

Kar se tiče kostumografije, sem samouk. Kot sem povedal, me je teta naučila uporabljati šivalni stroj, potem pa sem nadaljeval sam. Ker je moja generacija zrasla z internetom, lahko najdem kar veliko informacij po spletu.

Poleg šivanja in študija jezikov zelo rad zahajam v naravo in pojem v slivensko-šempolajskem cerkvenem pevskem zboru.

Od kod črpaš navdih za svoje kostume?

V glavnem izdelujem replike, torej nisem modni kreator, ki se ukvarja s sodobno modo. Ko si ogledam film ali kako gledališko predstavo in vidim obleko, ki me pritegne, se odločim, da jo bom izdelal. Vedno me prevzame nekaj novega, nekaj, česar nisem še videl, ali pa zgodovinska doba, s katero se nisem še ukvarjal. Dobro analiziram kostum, skušam razumeti, kako je sestavljen, v katero zgodovinsko dobo spada, in potem moram raziskati, kako ustvariti tisto silhueto, ali moram narediti korzet ali kombinežo itd.

Včasih originalne kostume, ki jih uporabljajo v filmih, potem tudi razstavljajo, takrat jih ljudje, ki šivajo replike, tudi fotografirajo. Te fotografije imamo vsi na razpolago za nadaljnje izdelovanje, kar mi izredno pomaga pri delu. Ko pa ni nobene fotografije na razpolago, je treba improvizirati. Pomembno je, da je končni izdelek prepričljiv, pot do njega je lahko taka ali drugačna.

Koliko časa traja izdelava enega kostuma?

To je seveda odvisno od kostuma. Če gre za bolj enostavno obleko, delo traja od 40 do 60 ur, če pa je obleka bolj komplicirana, rabim približno od 100 do 150 ur. To pomeni od štiri do pet mesecev, ker se moram medtem posvetiti tudi univerzi.

Kako poteka proces, ko se odločiš, da boš ustvaril določen kostum?

Najprej raziskujem zgodovinsko dobo, potem vzamem mere, opravim poskus prototipa, začnem izdelovati silhueto in potem končno obleko. Imam nekaj prijateljic, ki so moje manekenke. Običajno začnem s prvo plastjo celotnega kostuma, to se pravi s krinolino ali pa kombinežo, in nato nadaljujem.

Kako pomembna je pri tvojem delu natančnost in koliko prostora pustiš lastni domišljiji?

Natančnost je zelo pomembna, še najbolj v začetni fazi krojenja, torej pri merah in ko ustvarim kroj, to je ključna faza. Če narediš napako v začetni fazi, potem jo “vlečeš” do konca. Domišljija pride na dan, ko nimam točne fotografije obleke, in v tem primeru ugibam ali pa si moram kaj izmisliti.

Kaj je pri izdelavi kostumov najtežje: najti prave materiale, sama izdelava ali doseči čim bolj avtentičen videz?

Vse tri faze so zelo zahtevne, najtežja, kot sem že povedal, je začetna, a je tudi tista, ki mi je najbolj všeč. Izdelava je tudi odvisna od tipa kostuma, če ima več ali manj detajlov. Zelo težko pa je najti prave materiale. Če je obleka enobarvna, je lažje, ker je dovolj, da zadeneš pravo barvo in vrsto materiala, če pa ima vzorce ali kaj drugega, je res težko. Ko iščem blago in material, grem v trgovine v Trst, če tam ne najdem, iščem po spletu. Vsekakor je vse bolj enostavno, če blago najdem v trgovini, tako da lahko potipam, preverim tkanino in vse. Ponavadi zbiram glede na ceno.

Razstava je nosila naslov Šepeti iz preteklosti: preplet dob in domišljije. Kaj ti pomeni ta naslov?

Naslov Šepeti iz preteklosti sem izbral, ker so vse obleke, ki jih poustvarjam, večinoma zgodovinske oz. filmske. Pri njihovem poustvarjanju prepletam zgodovino in domišljijo. Kostumografi se namreč enkrat zelo natančno držijo zgodovinskih virov, drugič pa si dovolijo tudi umetniško svobodo in dodajo sodobnejše elemente. Zato se pred izdelavo vedno dobro informiram in poučim, da razumem, kaj je zgodovinsko in kaj je umetniška interpretacija.

Trenutno pripravljam nov kostum, repliko zgodovinske obleke cesarice Elizabete, ki je shranjena v muzeju na Dunaju. Gre za črno obleko z zelo veliko vlečko, dolgo približno dva metra in pol. Čez kakšen mesec pa bo verjetno že na ogled tudi kakšna nova razstava.

Kako pomembno ti je, da lahko svoje delo zdaj predstaviš tudi širši javnosti?

To je bila moja prva razstava, predlagali so mi jo pri Kulturnem društvu Igo Gruden. Zdi se mi pomembno, da tudi širša javnost spozna mlade ustvarjalce z različnih področij. Mislim, da je pomembno, da dobimo prostor, kjer lahko svoje delo pokažemo in ga predstavimo tudi širši publiki.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem javnim in zasebnim ustanovam, ki so mi omogočile fotografiranje kostumov v njihovih prostorih. Pri fotografiranju je namreč zelo pomembno, da je lokacija primerna in da se ujema z značajem kostuma. Fotografiranja so mi omogočili v KD Igo Gruden v Nabrežini, v Muzeju Revoltella, Parku Coronini Cronberg v Gorici ter Gradu Spessa v Koprivnem. Hvaležen sem res vsem, ki so mi pomagali pri ustvarjanju teh fotografij.