Igor Omerza izdal še 2. in 3. del trilogije o dnevniku Delo in Udbi

V četrtek, 19. marca, je v Peterlinovi dvorani v Trstu potekala predstavitev tretjega dela trilogije plodnega publicista Igorja Omerze z naslovom Svetla stran Dela. Po prvem delu, Temna stran Dela, iz leta 2019 je publicist pred nedavnim objavil drugi del popisa negativcev, ki so delali za Udbo v uredništvu časopisa Delo, z naslovom Temna stran Dela (knjiga 2) ter še tretjega o pozitivnih osebnostih, ki osvetljuje sedem novinarjev Dela, ki jih je zalezovala ali preganjala jugoslovanska tajna varnostna služba. Četrtkov večer, ki so ga priredili Knjižnica Dušana Černeta, založba Mladika in Slovenska matica, je bil torej posvečen “svetlim likom ” časnika Delo, o katerih je na večeru, ki ga je povezoval Ivo Jevnikar, najprej spregovoril avtor Igor Omerza. V nadaljevanju so spregovorile še publicistka in nekdanja zalezovana časnikarka pri Delu Alenka Puhar, pisateljica Jasna Blažič, hčerka Delovega časnikarja Viktorja Blažiča, ter tajnica in urednica Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc.

Igor Omerza je na zanimivem kulturnem dogodku pojasnil, da Svetla stran Dela predstavlja pravo nasprotje drugega dela trilogije. Poudaril je, da knjiga razkriva tajno udbovsko zalezovanje sedmih novinarjev Dela ter ponuja vpogled v delovanje nekdanje politične policije. Ob tem je dodal, da je knjiga vsebinsko razdeljena v dva večja sklopa, ki ju je poimenoval Svetlejša stran in Popolna svetloba. V prvem delu so predstavljeni posamezniki, kot so Mojca Drčar Murko, Ivan Gerenčer, Danilo Slivnik in Jaka Štular, medtem ko drugi del prinaša zgodbe Viktorja Blažiča – Vikija, Andreja Inkreta in Alenke Puhar. Omerza je opozoril tudi na zanimivo strukturo knjige, saj je sestavljena iz sedmih večjih ali manjših samostojnih celot, ki jih je mogoče brati v poljubnem vrstnem redu – od začetka, sredine ali konca. Ključno sporočilo, ki ga mora bralec razumeti, je, da je obstajala tajna politična policija, ki je sistematično nadzorovala in zasledovala omenjene posameznike. Na istem večeru je avtor spregovoril tudi o svojih drugih knjigah, med njimi o delu Komisarka in o knjigi Janez Janša – Kaplar. O najnovejši knjigi Komisarka je povedal, da gre za raziskovalno delo, ki obravnava vlogo Marte Kos v času nekdanje komunistične tajne policije. Pri knjigi o Janezu Janši pa je izpostavil, da gre za eno njegovih obsežnejših in dokumentarno najbolj podprtih del.

Alenka Puhar je na večeru spregovorila o širšem kontekstu in svojih življenjskih ter delovnih izkušnjah. Spomnila je na lastno izkušnjo zalezovanja: spremljanje, ovaduštvo in provokacije so bile del vsakdana, sama pa se je pogosto odzivala spontano in neposredno, kar je situacije še zaostrilo. Ob tem jo danes posebej zanima, kako se časopis Delo sooča s to dediščino oz. se ji izogiba. Po njenem mnenju ostaja tematika še danes izjemno občutljiva, saj se je tudi desetletja po padcu Berlinskega zidu številni mediji izogibajo ali jo skušajo potisniti na rob javne razprave. Ob tem je ironično omenila znano geslo Dela “Vedeti več pomeni moč”, ki po njenem mnenju pogosto velja le za “prave”, dovoljene teme, medtem ko se druge preprosto prezrejo. Kot posebej zgovoren primer je navedla dejstvo, da časopis v več mesecih po izidu Omerzovih knjig o lastni zgodovini tem delom ni namenil niti vrstice, kar je označila za simptomatično za današnji odnos do preteklosti, zaznamovan z molkom in, po njenem, precejšnjo mero strahopetnosti.

Na koncu sta pisateljica Jasna Blažič in urednica Ignacija Fridl Jarc spregovorili o knjigi, ki jo je pisateljica pred kratkim posvetila očetu Viktorju Blažiču, publicistu in disidentu, pod naslovom Skupinski portret z očetom, Viktor Blažič, publicist in disident. Po besedah urednice Ignacije Fridl Jarc gre za portret Viktorja Blažiča, človeka, predanega ljubezni do slovenskega naroda, svobodi ustvarjanja, družini in hrepenenju po resnici. Poudarila je, da knjiga, čeprav zapis z druge perspektive, prikazuje bistvo Blažičeve osebnosti: iskreno ljubezen do očeta, do resnice in do ljudi. Avtorica je v knjigo prelila izraze globoke ljubezni in spoštovanja ter hkrati sledila želji, da bralcu pokaže Blažiča od zgodnjih otroških let do oblikovanja njegovega značaja in delovanja, ki je prispevalo k prelomnim dejanjem v slovenski družbi. Ignacija Fridl Jarc je izpostavila, da knjiga razkriva tudi, kako komunistični režim ni uspel zatreti temeljnega človeškega dostojanstva, ki je del evropske civilizacije.

Jasna Blažič je povedala, da je knjiga izpoved o tem, kako so doma doživljali usodo očeta in kako je to poseglo v njihova življenja. Knjiga prinaša poglobljen vpogled v njegovo življenje in preizkušnje družine ter je razdeljena na sedem poglavij, ki sledijo očetovemu življenju od mladosti, odraslosti, usodnega dne aretacije, sodnega procesa pa do izkušenj družine in zaključka njegove zgodbe. Jasna Blažič je sklenila, da knjiga ni le zgodba o očetu, temveč močno družinsko pričevanje o preizkušnjah, trpljenju in vztrajnosti, ki jih je prinesla zgodovina.