Igor Gabrovec: ni razlogov za praznovanje
“Slovesnost ob 50. obletnici avtonomije dežele Furlanije Julijske krajine, v četrtek, 31. januarja 2013, naj bi bila tudi priložnost za trezen razmislek o prehojeni poti in številnih še odprtih vprašanjih”, je opozoril deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec na dan, ko je Deželni svet uradno proslavljal pomemben jubilej. “Živimo v času”, pravi Gabrovec, “ki je zaznamovan s hudo gospodarsko krizo; ta je prerasla v splošno družbeno krizo in s tem zajela vse sektorje javnega in zasebnega življenja. Ta sicer nima nič kaj opraviti z mejami naše dežele, saj je vklenila večji del Evrope, vendar je treba poudariti, da se v marsikaterem območju stare celine tudi že zaznavajo pomembni znaki izboljšanja, o katerih pri nas sicer za zdaj ni ne duha ne sluha. Kljub temu ne smemo zanemariti tematike o zaščiti in vrednotenju jezikovnih in narodnih manjšin. Na tem temelji avtonomija naše Dežele, čeprav mnogi na to radi pozabljajo in tudi sam statut dežele obravnava to dejstvo samo bežno v svojem tretjem členu (“V deželi je priznana enakopravnost vsem državljanom, ne glede na njihovo jezikovno pripadnost, ter zagotovljeno varstvo njihovih etničnih in kulturnih značilnosti”). Dežela FJK v svoji polstoletni zgodovini ni znala ali ni hotela dati polne in prave veljave svojemu kulturnemu bogastvu, ki izhaja iz jezikovne in narodne raznolikosti. Kljub temu da je načelo o zaščiti jezikovnih manjšin prisotno v ustavi Republike Italije skoraj že 60 let (6. člen: Republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi normami) smo v naši deželi deloma zapolnili vrzel v zakonodaji na področju varstva manjšin šele po letu 2007.
Finančna plat v prid večjezičnosti nosi prav tako negativen predznak, saj je raven javnih prispevkov v ta namen skorajda sramotna in torej povsem neprimerna za doseganje ciljev, ki jih navaja zakonodaja.
Iz prehojene polstoletne poti lahko povzamemo, da Dežela FJK sramežljivo doživlja svojo pisano identiteto, ki izhaja iz več tisočletnega prelivanja raznolikih narodnosti in kultur. Ta kriza identitete je tudi glavni krivec za to, da Dežela s tolikšno težavo in vse manj uspešno nastopa v bran svoje Avtonomije, ki je pod stalnim udarom rimske centralistične požrešnosti.
Nedavno znižanje števila deželnih svetnikov je prav tako povsem samouničevalna poteza, ki še dodatno bremeni ali vsaj omejuje prisotnost predstavnikov narodnih in jezikovnih manjšin v deželni sredini. Upravičene varčevalne ukrepe javnega aparata bi lahko dosegli z enakimi ali celo boljšimi rezultati z znižanjem plač, odpravnin in drugih odškodnin politikov in tako ohranili dragoceno raven demokratične zastopanosti manjšin – jezikovnih in političnih.
Stranka Slovenska skupnost je danes edini politični subjekt, ki se lahko ponaša s tem, da je bila s svojim znakom lipove vejice in imenom prisotna tako v prvi mandatni dobi FJK kot v današnji. Paradoksalno bi bilo, ko bi se ta zastopanost onemogočila prav v letu praznovanja 50-letnice obstoja Dežele.
Podobno neuspešnost je Dežela dokazala tudi na področju priznanja in obravnave starodavne in plemenite stvarnosti skupne imovine. Jusarji in srenje ostajajo po petdesetih letih še vedno tabu, tako da so kritična stališča njihovega deželnega koordinacijskega združenja povsem razumljiva in upravičena.
Zato je 31. januar za (pre) mnoge dan, v katerem ni veliko razlogov za praznovanja. Celotna deželna skupnost z vsemi svojimi političnimi silami vred se mora trezno zamisliti ob današnjem splošnem stanju. Samo objektivna in samokritična analiza je lahko štartna točka za nadaljevanje poti, na kateri ne bo manjkalo težav, a bo prav gotovo tudi polno novih zanimivih izzivov. “Na življenjski poti ne sme nikdar zmanjkati čut povezanosti in solidarnosti. To je moje glavno voščilo na dan, ki bi moral biti bolj priložnost za razmislek kot pa razlog za praznovanje”, opominja Gabrovec.