Govor Davida Klodiča na 57. Dnevu emigranta v Čedadu

“V svojem imenu, v imenu slovenskih organizacij Slovenske kulturno gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij vse Vas, ki ste tu navzoči, lepo pozdravljam. Odločil sem se, da danes ne bom govoril o težavah, ki so povezane s spraznitvijo gorskih območij in niti o opuščanju gozdov, senožetov in njiv. Ne bom govoril o marginalnosti našega gorskega teritorija, čeprav se nahaja v »sredini« Evrope in ima Soško dolino kot dober primer alternativne gospodarske politike. Ne bom govoril o tem, kako bi naš teritorij lahko bolje izkoristil in nadoknadil izkušnje določenih dejavnikov, ki za njega skrbijo ne le strokovno, ampak tudi z dušo in z ljubeznijo. Ne bom govoril o odločitvah, ki zadevajo oblikovanje lokalnih uprav. Ne bom torej govoril o UTI-ju in niti o tem neznosnem trajnem reformiranju upravnih struktur na teritoriju, ki onemogoča delovanje le-teh in šibi že ogroženo potencialnost naše skupnosti. Ne bom govoril o (ne)smiselnosti in (ne)učinkovitosti določenih struktur, ki še vedno delujejo na našem ozemlju, a kljub temu ne skrbijo za nas in za razvoj ter pravtako za kvalitetnejše življenje, ker so enostavno same sebi namenjene. Ne bom govoril o kratkotrajnosti razvojnih projektov, o pomanjkanju strateških in dolgoročnih vizij ter o (ne)sodelovanju med dejavniki. Ne bom govoril o dvojnikih v naših organizacijah, ki šibijo našo skupnost na ta način, da poberejo vsaj del resurov, katere bi lahko namenili drugim dejavnostim in potenciranju naše prisotnosti na teritoriju. Ne bom govoril o počasnosti, ki jo izkazujejo inštitucije in skorajda cela družba okoli nas v sprejemanju novih izzivov sodobnega bivanja. Ne bom govoril o nujnosti, da Slovenci imamo zagotovljenega predstavnika v parlamentu. Poleg že obstoječih zakonskih pravic bi to v zdravi pravni državi morala zagotoviti sama zdrava pamet. Ne bom govoril o zgodovinskem revizionizmu; o Slovencih, ki se nimajo za Slovence, a bi radi izkoriščali finančno podporo, katera je namenjena Slovencem, in niti o nasprotnikih Slovencev. Ne bom govoril o tem, kako je ta dan posvečen emigrantu še aktualen. Pomislimo samo na vse tiste ljudi (mislim v glavnem na mlade diplomirane), ki množično zapuščajo svoj rodni kraj, da bi iskali srečo, službo in dobro počutje nekje drugje v tujini. Ne bom govoril o tem, kako mi vsi skrbimo za njihovo najboljšo vzgojo in izobrazbo; kako se trudimo, da bi imeli vse pogoje za uspeh in jih potem nemočni izgubljamo. Na splošno ne bom govoril o vseh tistih zadevah, za katere bi morale skrbeti državne, deželne in lokalne uprave. In niti o tistih, za katere bi morali skrbeti politični predstavniki in vsi, ki so in smo plačani, da bi sledili in bili aktiven ter pozitiven del te naše družbe. In na koncu, ne bom govoril o vseh ostalih neizpolnjenih obljubah, ki smo jih Slovenci iz leta v leto slišali tudi iz tega odra.

Rad bi govoril o Vas, ki vsako leto polnite to dvorano; o Vas, ki ste najvažnejši del te naše skupnosti; o Vas, ki peljete vsak dan vaše otroke v dvojezično šolo; o Vas, ki bi želeli imeti slovenski pouk v svojih šolah; o Vas, ki ljubite naš jezik in našo kulturo in ki jo prenašate novim generacijam; o Vas, ki delate za dobro naše družbe, ki se trudite v senci za uspešnost vaškega društva; o Vas, ki z velikim potrpljenjem prisluhnite mojemu govoru (in morda tudi drugim) in se včasih sprašujete, o čem sploh govorimo. Absurd je, da prav v času visoke tehnološke komunikacije, ko imamo vse možne pripomočke, ki nam olajšajo pretok informacij, smo vedno manj seznanjeni z delovanjem, z aktivnostjo, z občutkom vsega tega, kar nas obkroža. Pred približno mesecem dni sem se sprehajal med Špetrom in Saržento in srečal malega otroka, ki obiskuje naš vrtec. Hodil je v nasprotno smer v spremstvu svoje mame. Oba sta me vljudno pozdravila in jaz njiju. Po nekaj sekundah slišim otroka, ki reče mami:»Veš, mama, tistega moža poznam, je eden od moje šole! «Poleg zabavnega značaja tega pripetljaja, se ga z veseljem spominjam iz preprostega razloga. Otrok, ki očitno med raznoraznimi figurami še ni zmožen prepoznati ravnateljeve in vlogo, ki jo sam ima, se je izrazil kot član enega telesa oz. ene skupnosti, v kateri se prepozna in katere je aktivni član. Morda je to samo moja fantazija ali iluzija. Ampak začenši od šole se moramo naučiti, da smo člani naše skupnosti, se pravi slovenskega ljudstva in kulture. Ni dovolj, da smo povezani v jeziku in tradiciji, ampak se moramo poznati med seboj, biti seznanjeni z delovanjem drug drugega. Skratka, potrebno je krepiti medsebojno povezanost in občutek pripadnosti, ki se ga lahko gradi že od zgodnjih otroških let. Šola ima v tem zelo pomembno vlogo. V sklopu nje se vrti cel kup projektov, dejavnosti in idej. Otroci in družine morajo, tudi preko šole, priti v neposreden stik z društvi in z ljudmi, ki se ukvarjamo z našo kulturo. S tega vidika je naša dvojezična šola Pavel Petričič že nekaj časa na dobri poti, ker intuicija po sodelovanju s teritorijem je že zdavnaj dobro zasidrana v naši instituciji. To kar še vedno manjka, je povratni učinek tega dejanja. Koliko družin in naših otrok je aktivno včlanjenih v društvih in ustanovah? Koliko družin in otrok se udeležuje prireditev na našem ozemlju? Koliko družin in otrok je seznanjeno z našimi dejavnostmi in se zaveda pomembnosti le-teh? Število bi lahko bilo večje glede na potencial, s katerim razpolagamo. Dosegli bi lahko boljše rezultate za naš teritorij in si postavili še bolj ambiciozne cilje. Zato iz tega odra pozivam vse Vas, da ste v bodoče še bolj odločni glede pripadnosti naših skupnosti, glede varstva svojega jezika, glede varstva prelepega okolja v katerem živimo, glede prenašanja tradicije in tudi sprejemanja novih izzivov sedanje družbe. Borite se za slovensko šolanje v Terskih dolinah, v Reziji in v Kanalski dolini. Borite se za nadaljevanje študijev na slovenskih šolah in univerzah. Borite se za priznanje in še predvsem za spoštovanje pravic, ki prevečkrat ostajajo samo na papirju. Storite vse kar je treba, da naša zgodovinska šibkost (se pravi biti manjšinci v hribovitem kraju), postane naš plus; torej aktivna skupnost v prelepem kraju. Sledil bo vsesplošen razvoj sodelovanja, krepitve v turizmu in razvoj gospodarstva. Našim pridnim študentom se ne bo treba seliti, zaradi optimalnejše službe; politika bo sledila in sproti reševala naše probleme, itd…

Malo sanjam, malo pretiravam, kaj ne?

Ampak mi imamo Dvojezično šolo, muzej SMO, Postajo Topolove, Kultursko hišo, Glasbeno šolo, Senjam beneške piesmi, Beneško gledališče, Kmečko zvezo, Srebrno kapljo, Planinsko družino, Barski oktet, rezijansko in beneško folklorno skupino, časopisa Novi Matajur in Dom, združenje Cernet, Planiko, muzej v Bardu in v Solbici itd.. In to le zato, ker je nekdo pred nami sanjal in predvsem, ker je bil sposoben in voljan uresničiti svoje sanje. Bodimo taki tudi mi! Upajmo si in borimo se za našo kulturo!

To je moje novoletno voščilo!”

 

Na Dnevu emigranta v Čedadu je imel ravnatelj dvojezične šole iz Špetra David Klodič govor, ki ga zaradi svežine in dobrih poudarkov objavljamo v celoti:

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme