“Gotovost, ki je nič ne more zatemniti”
Ob svojem umiku prejšnji teden pa kot “preprost romar, ki začenja zadnji del svojega romanja na tej zemlji”. V tem času smo ga spoznali kot izvrstnega intelektualca in človeka globoke duhovnosti: ponižnega, blagega in obenem odločnega. Navadili smo se na njegov v javnosti umirjeni in zadržani nastop. Predvsem v zadnjih tednih pa je marsikoga naravnost presenetil s posebno prisrčnimi besedami. Osvojil je srca ljudi, ki so v nepreglednih množicah prihajali v Rim, da bi – korak za korakom – spremljali ne le neobičajni zgodovinski dogodek, temveč tudi odhod svetega očeta, ki so ga iskreno vzljubili.
Dvestopetinšestdeseti papež katoliške Cerkve je bil izvoljen na drugi dan konklava, 19. aprila 2005. Med konzistorijem 11. februarja 2013 je oznanil, da se bo odpovedal službi rimskega škofa in Petrovega naslednika. V zgodovini Cerkve je osmi papež, ki se je odločil za ta korak. Njegovo papeževanje so zaznamovala nekatera posebno pomembna stališča, še zlasti na področju nauka in liturgike. Nekdanji prefekt kongregacije za nauk vere je v svojih nagovorih in dokumentih večkrat povzemal besedila iz Drugega vatikanskega koncila, ki so po njegovem mnenju danes še bolj aktualna kot pred leti. Eno ključnih točk njegovega pontifikata je predstavljala krepkejša zvestoba duhovnosti katoliškega izročila. Ves čas se je odločno upiral diktaturi relativizma, ki je po njegovem mnenju danes glavni izziv za Cerkev in človeštvo: ta okrnitev razuma lahko privede do “religioznih zablod”, kot je npr. fundamentalistični terorizem, ali do “znanstvenih patologij”, kot so npr. ekološke katastrofe. Benedikt XVI. je tudi ostro ožigosal totalitarne ideologije 20. stoletja: totalitarizem je po njegovem mnenju absolutizacija tega, kar ni absolutno. Že v prvih mesecih je izrazil jasno stališče glede družine in življenja nasploh ter opozoril na načela, ki so del človekove narave in skupna vsemu človeštvu, zaradi česar jih ne moremo obiti. Ratzinger se je tudi odločno lotil izmaličene podobe Cerkve zaradi notranjih ran in škandalov: pomislimo samo na posebno težki križ pedofilskih afer v letu duhovništva! Proces prenove in večje transparentnosti je želel izvesti tudi v strukturi kurije in v vatikanski ekonomiji. Na apostolskih obiskih je prepotoval 21 držav vseh celin, nič manj pomembno ni njegovo zavzemanje, da bi evangelij oznanjal preko starih in novih, digitalnih medijev. Pri 85 letih je ljudi blagoslavljal tudi prek Twitterja!
Z vsako besedo in z vsakim dejanjem je hotel le s ponižnostjo služiti evangeljski resnici, zvest lastnemu škofovskemu geslu Cooperatores Veritatis (sodelavci resnice). Program svojega papeževanja je najlepše zarisal že med mašo ob začetku svojega poslanstva, 24. aprila 2005, ko je dejal: “Moj resnični program vladanja je ta, da ne bom izpolnjeval svoje volje, da ne bom iskal svojih zamisli, temveč da bom skupaj z vso Cerkvijo v poslušanju Božje besede in njegove volje in da se bom pustil voditi Njemu tako, da bo On sam vodil Cerkev v tem času naše zgodovine”. Zaradi vsega tega “Cerkev je živa. In Cerkev je mlada, saj nosi v sebi prihodnost sveta”. Pred nekaj dnevi je ob misli na prehojeno pot dejal, da mu je Gospod dal veliko sončnih dni, pa tudi “trenutke, ko so bile vode razburkane in veter nasproten”. Toda vedno je vedel, da je v čolnu Gospod, “da čoln Cerkve ni moj, ni naš, ampak je njegov in da ne bo pustil, da se potopi”. To je bila in je “gotovost, ki je nič ne more zatemniti”. Ta svetla beseda trdne vere upokojenega papeža je tudi eden največjih darov vsem vernikom, pripadnikom žive in mlade Cerkve, ki z zaupanjem gledamo v prihodnost.
