Gorica je poklicana, da bi bila odprta vrata

Piše: Danijel Devetak Fotografije: DD

Pogovor / G. Nicola Ban

Gost našega uredništva je bil prejšnji teden g. Nicola Ban, upravitelj več goriških župnij, človek odnosov, plemenitega srca, solidarnosti in gostoljubnosti, ki ima – kot veli papež Frančišek duhovnikom – “vonj po ovcah”. Z njim smo se pogovorili ne le o njegovem pastoralnem delu, temveč tudi o delu z migranti in drugih goriških temah.

Začnimo pri odmevnem dogodku, ki je potekal na Goriškem zadnji dan leta 2023. Državni pohod za mir je – po navodilih svetega očeta – obravnaval umetno inteligenco, udeleženci pa so se med hojo dotaknili tudi pomenljivih simboličnih krajev na Goriškem, od Oslavja prek Travnika in sinagoge do Trga Evrope in novogoriške konkatedrale. Kakšne vtise vam je pustilo vse to?

Zraven sem bil pri organizaciji, poznam pa tudi vtise udeležencev. Za mnoge prisotne je bilo pravo odkritje “brati”, spoznavati naše ozemlje. Kdor živi na Goriškem, si je lahko nekako spet “prilastil” nekatere kraje in globlje razumel njihov pomen. Kdor prihaja od daleč, ponavadi ostane presenečen in očaran, ko spoznava našo zgodovino, ko vidi, kako živimo ob meji na ozemlju, ki je bilo razdeljeno in išče možnosti skupne hoje. Nismo hoteli nalagati posebnih vsebin, želeli smo, da bi spregovorili naši kraji, v katerih sta pustili sled dve svetovni vojni, v katerih je bilo močno razvidno, kaj je bila hladna vojna, ki so bili in so še vedno končna postaja za mnoge priseljence in begunce, ki so zbežali pred vojnami in preganjanjem že v 90. letih prejšnjega stoletja in nato v več valovih, tudi za tiste, ki prihajajo prek balkanskih držav. Ta zgodovina je bogastvo, ki ga moramo ovrednotiti najprej zase, nato pa tudi za tiste, ki nas obiščejo.

Je torej Gorica s svojimi zgodovinskimi ranami in obzorjem, proti kateremu hodi, lahko idealen kraj upanja in miru tudi za druge?

Gorica kot idealen kraj miru je bila glavna tema posveta, ki je potekal 30. decembra na sedežu tržaške univerze v ulici Alviano in na katerem so razpravljali o civilnih mirovnih enotah. Gre za intuicijo, ki je že večkrat prišla na dan; mednarodni inštitut za mednarodno sociologijo ISIG je že na začetku stoletja zasnoval predlog o formaciji civilnih mirovnih posrednikov. Gorica je na svoji koži doživela vojni, zato bi res lahko bila idealen kraj, v katerem bi vzgajali za mir. Potrebno bi bilo sinergično prizadevanje različnih subjektov, od univerz – na našem ozemlju so prisotne tržaške, videmska in primorska – prek institucij vse do civilne družbe, torej združenj, Cerkve itd. Skupaj bi lahko dali tudi močnejši pečat istovetnosti našega mesta, ki na neki način že dalj časa išče svoj obraz. Tudi tako bi lahko ovrednotili našo skupno zgodovino, spremenili rane preteklosti v pričevanje za prihodnje rodove. To, da bi predelali svoje rane in jih spremenili v odrešenje, bi na neki način lahko bilo prava velikonočna sprememba – za nas in za druge.

V letu 2023 je šlo skozi naše mesto veliko priseljencev. Prostovoljci, posamezniki in skupine, župnije, tudi vi sami ste si spontano zavihali rokave … Kako se je doslej obnesla ta izkušnja sprejemanja in kako še naprej potekajo prizadevanja v oporo migrantom v teh mrzlih zimskih dneh?

Priseljence smo sprejemali že pred covidom, zaradi pandemije se je migracijski tok ustavil, zato je samoumevno, da se je z normalizacijo razmer spet pojavil. Že prejšnjo zimo jih je prišlo, čeprav v nekakem zatišju, kar nekaj, veliko je bilo Egipčanov, ki so prihajali v Gorico zaradi dokumentov, živahno je bilo okrog železniške postaje, kjer so se jim približali prostovoljci; šele kasneje so jih začeli sprejemati tudi v Domu sv. Frančiška pri kapucinih, saj so v dormitoriju še vedno ukrajinski begunci in drugi, ki potrebujejo streho nad glavo. V zadnjem letu se pojav ponavlja, sicer z nekaterimi spremembami. Prostovoljci so zvečer pri kapucinih, kjer je na razpolago 45 ležišč; med gosti je še največ Pakistancev in Bengalcev. Vsak večer jih tam po dva prostovoljca sprejemata in registrirata. V glavnem gre za osebe, ki prek Balkana prvič prihajajo v Evropo in morajo najprej urediti dokumente, da bi lahko uradno stopili v EU. Vsak večer jim skušamo ponuditi topel obrok. Ob ponedeljkih za to skrbijo v glavnem ljudje iz župnije v Podturnu, ob torkih tisti iz Stražic, ob sredah iz župnije sv. Ana, ob četrtkih iz stolnice, ob petkih iz župnij Srca Jezusovega in sv. Justa, ob sobotah iz Ločnika in Moša skupno z drugimi prostovoljci, ki niso vezani na župnije, ob nedeljah nekatere družine, ki se vrstijo. Skupaj je v delo vključenih okrog 40 oseb, ki velikodušno skrbijo za večerjo priseljencev. Jedilni pribor priskrbijo župnije, za hrano pa prostovoljci iz lastnih žepov. Začeli smo sredi oktobra, do konca leta 2023 smo ponudili 3564 obrokov. V Domu sv. Frančiška imajo migranti nekajkrat na teden tudi možnost se stuširati.

Obstaja skupina prostovoljcev, ki vsak večer čaka na železniški postaji; tja še vedno prihajajo pribežniki, potem ko je zadnji vlak že odpeljal, tisti, ki jih je voznik privedel preko meje z zamudo, sami pa se ne želijo ustaviti v Gorici. Moškim, ki prenočijo na trgu pred postajo, ponudijo kaj toplega in termično odejo; ženskam in otrokom skušajo najti streho nad glavo. Zgodi se, da kdo pomoč zavrne. Vse to poteka zelo “tekoče” in je hkrati težko urejati. Nekateri še vedno spijo v bližini mejnega prehoda pri Rdeči hiši, čeprav bi se zanje našel prostor pri kapucinih. Za nas so na neki način vsi enaki, morda pa pozabljamo, da pripadajo različnim narodom in državam, niso vedno pripravljeni sobivati; nekateri raje spijo pod nadstreškom mejnega prehoda kot pa v isti sobi ob Pakistancih …

Žensk in otrok je malo, kajne?

Da, malo jih je. Z začasno ukinitvijo schengenskega mejnega režima v oktobru lani in ponovnim nadzorom državnih meja se je število prišlekov znatno zmanjšalo. Balkanska migrantska pot pa nikdar ni bila zaprta, marsikoga so ustavili, preden bi prišel do nas.

Kaj lahko naredi, kdor bi rad pomagal?

Za večerje že skrbi določeno število oseb, nikdar pa jih ni dovolj. V zimskih oz. deževnih dneh bi v domu Pastor Angelicus ob stolni cerkvi potrebovali prostovoljce, ki bi zjutraj ali popoldne darovali nekaj svojega časa za osnovni tečaj italijanskega jezika oz. krajevne kulture. Včasih se namreč pritožujemo nad obnašanjem priseljencev, npr. nad tem, da ne znajo ločevati odpadkov ipd. Mislim, da ne gre za to, da so slabo vzgojeni, kvečjemu za to, da niso vzgojeni, da ne vedo, kako ravnamo mi. Prihajajo namreč iz zelo oddaljenih krajev in torej različnih kontekstov. Pogosto jim je dovolj povedati, da odpadke odlagamo v različne zabojnike, da lahko stopijo tudi v muzej ali cerkev … Potrebovali bi ljudi, ki bi jim spregovorili o naši kulturi, naših navadah. Gre namreč za osebe, ki so zapustile svoje družine, ki so več mesecev ali celo let daleč od doma, nekateri so do nas prišli v skupinah, v glavnem pa so osamljeni. Ponuditi jim ne samo vroč obrok, ampak tudi nekaj topline in človečnosti bi bilo zelo lepo. Integracija bi se morala začeti pri tem, da jim ponudimo tudi kruh kulture.

Kaj pa javna uprava?

V svojih prizadevanjih v bistvu nadomeščamo javne institucije; za prosilce azila bi morala skrbeti prefektura, za ljudi na ozemlju Gorice občinska uprava. Migranti prihajajo že več desetletij, ne gre za nujno stanje, temveč za strukturni pojav, primernih struktur pa od nikoder ni. Zato mislim, da je dolžnost aktivnih državljanov tudi kaj ukreniti v primeru pomanjkljivega posega institucij. Najbolje bi bilo, ko bi javne uprave dobro opravile svoje, prostovoljci pa bi to nadgradili in tako pripomogli k večji integraciji prišlekov v našo stvarnost.

Tudi v našem mestu je zaznati močan demografski padec, prebivalstvo se stara. Že zaradi tega naša družba krvavo potrebuje ekonomske migrante, in vendar imamo vtis, da prebivalci težko sprejemajo in integrirajo ljudi, ki prihajajo od daleč …

Eno je prihod migrantov upravljati, drugo je nič ne ukreniti. Uravnavati ta proces po pravni poti, tudi glede na naše potrebe, bi bilo nujno. Ko bi bilo lažje zakonito stopiti v državo, bi bilo gotovo manj težav. Imeti 40 moških, ki se gibljejo po Gorici, je problem. Ko bi namesto njih bilo deset družin, bi bila tudi integracija preprostejša. Družine pa bi prišle, ko bi tu lahko našle zakonsko urejen sprejem. Z lahkoto razumemo, zakaj prihajajo samo moški. V preteklosti so se tudi iz naših krajev izseljevali najprej moški; šele ko so se ustalili, so se jim pridružili še drugi družinski člani.

Lahko je govoriti o integracijskih politikah, težje jih je prevesti v konkretno stvarnost, saj nekatere skupnosti živijo izolirane, integracijo zavračajo …

Po mojem mnogi težko razumejo pomen integracije. Vsakdo, ki pride k nam, prinese s sabo nekaj iz svojega rodnega kraja, svoje korenine. Mislim, da se integracija lahko uresničuje prek družine. Eno je, če so tu samo odrasli; drugo, če so v družinah otroci, ki obiskujejo naše šole. Otroci so tisti, ki se odraslim pomagajo integrirati. Več otrok bo obiskovalo naše šole, lažji bo proces integracije. Ta pa bo možen, če bodo v šolah prisotni tudi naši otroci; pomislimo npr. na Tržič, kjer jih je vedno manj, zaradi česar niti ne prihaja do srečanja enih in drugih …

Pastoralna enota, ki jo vodite in je nastala leta 2018, zajema štiri pomembne mestne župnije: stolnico, župnijo sv. Ignacija, sv. Ane in Podturn. Njeno ime pa je Porta aperta (Odprta vrata). Je naziv ugotovitev stvarnosti ali nekak pastoralni program?

Ime smo našli v govoru, ki ga je imel papež Janez Pavel II. med pastirskim obiskom leta 1992, ko je na Travniku dejal, da je Gorica poklicana, da bi bila odprta vrata proti vzhodni Evropi. Ime smo izbrali jeseni 2022: na zborovanju članov pastoralnih svetov smo imeli več predlogov, največ glasov je prejel ta. Papež je leta 1992 pristal s helikopterjem v Podturnu, molil v stolni cerkvi, imel govor na Travniku … Naše štiri župnije delujejo tako rekoč na meji, v stiku z Novo Gorico in Šempetrom. Poleg tega so tiste, ki imajo še največ opraviti s priseljenci. Zato skušamo imeti odprta vrata in sprejemati ljudi. Odprta vrata imajo naše cerkve, čeprav se vanje včasih prikrade kakšen tat. Imeti odprta vrata pomeni tudi sodelovati s številnimi stvarnostmi našega ozemlja; v sprejemanje migrantov je npr. vključen tudi Rdeči križ, v župnišču Pastor Angelicus je tudi stanovanje za združenje SOS Rosa, sodelujemo z univerzo za tretje življenjsko obdobje, z glasbenimi šolami, ki imajo koncerte v naših cerkvah, z ustanovami, ki organizirajo predavanja, itd. Vse to in še drugo je znak želje, da bi bili odprta vrata. Projekt ni končan, znamenj odprtih vrat pa je kar nekaj.

Kako so posamezne župnijske skupnosti doživele prehod v tako veliko pastoralno enoto?

Proces je zapleten, saj so bile župnije dolga stoletja samostojne. Ne brišemo njihovih istovetnosti, spodbujamo pa oblike sodelovanja. To ni preprosto in niti samoumevno; kdo nekoliko vleče nazaj, kdo drug je bolj pripravljen sodelovati. Kar se tiče kateheze, sodelujemo. Enota ima tudi skupen pastoralni svet, center za poslušanje, skupno Karitas, delimo kulturno ponudbo itd. Najtežje je imeti skupna bogoslužja, kar bi sicer bila najbolj vidna oblika enotnosti; enkrat letno pa le imamo skupno mašo. Lepo je, da se duhovniki štirih župnij enkrat tedensko srečujemo. Poseben izziv je z mladimi, pri tem sodelujemo s salezijanci, ki imajo bogato vzgojno tradicijo. Vsaka odločitev, tudi taka pastoralna enota, ima svoje prednosti, pa tudi negativne posledice; nekaj lahko izgubimo, kaj drugega pa pridobimo. In vendar čutimo, da prihodnost od nas zahteva to. Zato skušamo ne izgubljati identitet župnij, počasi in skupaj pa vztrajno hodimo naprej. Pred nami je še dolga pot.

Cerkev hodi naproti jubileju 2025 z naslovom Romarji upanja. Kaj lahko to sveto leto pomeni za krajevno Cerkev in za Gorico, ki bo v istem letu evropska prestolnica kulture?

Jubilej leta 2000 je bil za Cerkev posebno leto upanja in navdušenja. Papež Frančišek pravilno postavlja kot glavno temo za sveto leto 2025 spet upanje, saj se je v Evropi v tem času zgodilo veliko sprememb, ki so Cerkev ošibile in osiromašile. Na svet glejmo z upanjem, da je zgodovina v Božjih rokah. Če sprejmemo poslanstvo Gorice kot odprtih vrat, sta omenjena dogodka za naše mesto in krajevno Cerkev lahko dragocena priložnost. EPK 2025 nas spodbuja, da tesneje sodelujemo z bližnjimi župnijami koprske škofije, da na krajevni ravni živimo izkušnjo vesoljne Cerkve. Čaka nas še veliko dela, “glavi” dveh škofij lepo sodelujeta, “telo” se žal ne odziva vedno z isto hitrostjo. Če bomo odprta vrata, se bo lahko veliko ljudi, ki bodo npr. iz Poljske, Češke, Madžarske itd. romali proti Rimu, ustavilo na Goriškem, saj bomo zanje hkrati zanimivi kot EPK. Lahko bomo pomembna postojanka za mnoge, ki prihajajo od daleč. Že Gorica ima kaj povedati, Oglej je cilj romanj vse od prvih stoletij krščanstva, imamo velik zaklad. Že odprtost in sprejemanje ljudi nam lahko vlivata novo upanje. Ko je kdo v Svetem pismu imel pogum, da je sprejel romarje ali goste, je vedno doživel lepa presenečenja … Upam, da bomo jubilej in EPK 2025 sposobni živeti na tak način.

Preberi tudi

Vstati in stati

Kristjani in družba

Vstati in stati

31.03.2024
Preračunljivost

Kristjani in družba

Preračunljivost

04.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme