Globoko doživetje v zahvalo in za mir

Gorica / Maša za mir v armenskem obredu

Skupina mehitaristov, menihov armenske katoliške Cerkve, ki ima od leta 1717 sedež na otoku San Lazzaro degli Armeni v beneški laguni, je 4. novembra pod večer v goriški stolni cerkvi darovala slovesno mašo v armenskem obredu. V zahvalo in za mir.

Armensko katoliško kongregacijo mehitaristov je leta 1701 ustanovil opat Mehitar (1676 – 1749), rojen kot Petros Manuk v mestu Sebaste v Armeniji (današnja Turčija), reformator armenskega meništva, ugleden učenjak in teolog. Še danes velja za začetnika oživitve armenske književnosti v klasičnem jeziku, zlasti ker je leta 1735 pripravil izdajo Svetega pisma in leta 1749 sestavil slovar armenskega jezika. Med drugim je “božji služabnik”, saj poteka postopek za njegovo beatifikacijo, ki je pred tremi leti dobil nov zagon. Mehitaristi, ki se navzujejo na redovno vodilo benediktincev (zaradi tega jim pravijo tudi “armenski benediktinski menihi”), so znani tudi po izdajanju znanstvenih publikacij starodavnih armenskih različic izgubljenih starogrških besedil. Samostan v laguni je zaradi svojega poslanstva in delovanja postal eno najpomembnejših verskih in kulturnih središč armenske diaspore v svetu: otipljiv dokaz za to so samostanske zbirke, od knjižnih do arheoloških, umetniških in znanstvenih. Menihi namreč nadaljujejo delo odkrivanja, preučevanja, prevajanja in tiskanja starodavnih armenskih spisov ter prevajanja pomembnih klasičnih in krščanskih del v armenščino.

Sobotna maša v goriški stolnici je bila za številne udeležence globoko in očarljivo duhovno doživetje. Armenski obred kot eden izmed liturgičnih obredov krščanskega vzhoda namreč vsebuje primesi tako bizantinskega kot rimskega obreda in je posebno bogat. Svečana maša, ki jo je pet patrov mehitaristov v razkošnih liturgičnih oblačilih v celoti odpelo, je bila za večino prisotnih vernikov nekaj novega, neobičajnega. Tradicija armenskega liturgičnega petja je starodavna: gre za “peto molitev”, vezano na melodije ustnega izročila naroda, ki mu petje ogromno pomeni; zanj so značilni melizmatični napevi in kanoni “charagan”, sledovi sinagogalnega petja in psalmodije. To liturgično petje je staro kot sama armenska Cerkev, ki je bila ustanovljena v začetku 4. stoletja. Z glasbenega vidika ima samostan San Lazzaro izjemen pomen, saj menihi v njem ohranjajo kot dragoceno dediščino starodavno glasbeno tradicijo. Liturgija je kraj, kjer vera postane oznanjevanje in češčenje, pa tudi vez občestva in bratstva: v njej armenska duša poje Bogu svoje upanje in svoje bolečine, predvsem pa neomajno zaupanje, da je življenje premagalo smrt. Ta liturgija skozi stoletja spremlja armenski narod, z njo so bili prepojeni tudi mučenci, ki jim je bila vir poguma in zvestobe.

Glavni mašnik, p. Hamazasp Keshishian, ki je maševal pri glavnem oltarju, je v homiliji dejal, da smo kristjani “pogosto daleč od tega, da bi bili Gospodovi sorodniki in bratje.” Jezus je prišel na svet, “da bi nas rešil našega jaza”, da bi postali Očetovi posinovljeni otroci. “Samo On nas rešuje, samo On nam lahko da pravi mir. Če smo Gospodovi sorodniki, smo delavci za mir.” Kjer ni Boga, tam ljudje skušajo vladati nad drugimi, zasesti njihovo zemljo. Zato nas Gospod vabi, naj poslušamo Njegov glas, ki nas lahko razsvetli, nam segreje srce. Navzoče je p. Hamazasp pozval, da bi skupaj vneto molili za mir v naših srcih, v družbi, v škofiji, v domovini, v svetu. Naj utihnejo vojne! “Brez pravičnosti ni miru! Brez sprejemanja drugega ni miru!”

Bogoslužje se je končalo s še eno starodavno in simbolno bogato gesto, s poljubljanjem evangelija, čudovitim obredom, ki priznava moč Jezusovih besed. Po maši so organizatorji, člani goriškega armenskega združenja, prisotnim ponudili tipično armensko sladico iz armenske velikonočne tradicije. Predsednik, Daniel Temresian, nam je prijazno povedal, da so dogodek priredili iz hvaležnosti do Gorice, ki je pred nekaj meseci v občinskem svetu – ena od 21 občin v FJk – prepoznala armenski genocid iz leta 1915. Zato se je mestu poklonil tudi z umetnino, krvavim armenskim križem, ki je med mašo stal sredi cerkve.