Aktualno

Anton Petje: Igranju predan z vso dušo  in vsem srcem

Anton Petje: Igranju predan z vso dušo in vsem srcem

Ne ravno rosno mladi ljubitelji gledališke ali filmske umetnosti in dolgoletni abonenti Slovenskega stalnega gledališča Trst ...

… imajo gotovo še živo pred očmi komične ali tragične like, ki jim je dušo in telo s presenetljivo pronicljivostjo podaril gledališki in filmski igralec Anton Petje, doma iz Gabrovke pri Litiji na Dolenjskem, kjer se je rodil 30. oktobra 1932. Otroštvo je delno preživel na Koroškem, ker je bila družina izseljena v avstrijsko Železno Kaplo, zato je obiskoval nemško osnovno šolo. L. 1945 jih je jugoslovanska oblast zvabila v Radovljico, kjer je bil koroški internat, srednjo šolo je obiskoval v Radovljici, Kranju in Ljubljani. Maturo je opravil l. 1953. Po treh letnikih medicinske fakultete v Ljubljani se je odločil za poklic igralca in se vpisal na AGRFT. Letos bo praznoval pomemben življenjski jubilej in zato smo ga poprosili za pogovor, katerega je prijazno in z nasmehom na obrazu takoj sprejel, za kar smo mu zelo hvaležni. Po daljšem bivanju na Tržaškem zadnja leta živi z ženo Bogdano Bratuž, ki je z njim dolga leta delila odrske deske, v severnem delu Gorice. V posoško mesto ju je privedla ljubezen do vnučka, otroka njunega sina Zvonka.
O njegovi svojevrstni igralski izraznosti sta Dušan Moravec in Vasja Predan v delu Sto slovenskih dramskih umetnikov zapisala: “V Petjetovih vlogah, resnobnih ali komedijskih, se skriva posebna, petjetovska izraznost: nagnjenost in tudi ljubezen do raznovrstnih ostrih, tudi grotesknih izrisov, v katerih je bil v tržaškem gledališkem ansamblu zmeraj prvi med enakimi”.  Za svoje kreacije je prejel kar nekaj nagrad: npr. nagrado Prešernovega sklada (1969), Prvomajsko nagrado Združenja dramskih umetnikov (1969), Borštnikovo diplomo (1974), nagrado občinstva na Borštnikovem srečanju (1979). L. 2006 pa je dobil za življenjsko delo nagrado Marija Vera, to je prestižna stanovska nagrada, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov.

Za začetek skoraj obvezno vprašanje: kako vas je življenje zaneslo na gledališko pot?
Že od majhnega me je zelo zanimalo gledališče. Rad sem namreč občudoval kakšne nenavadne pojave. V šoli sem vedno kaj recitiral; tudi v gimnaziji v Radovljici sem nastopal kot recitator. Šolanje na gimnaziji sem nadaljeval v Kranju in tu prejel prvo diplomo od krajevnega ljudskega odbora l. 1950. Nato sem nadaljeval gimnazijski študij v Ljubljani na Mostah. Takrat smo se učili še ruščino; lepo sem jo govoril. Zdaj sem že kar precej pozabil. Nato sem se vpisal na medicino, ker je bila taka mamina želja. Takrat sem bil gledališki abonent in čisto slučajno sem nekega dne bral razpis za Akademijo. In šel sem poskusit napraviti sprejemni izpit. Pripravil sem predavanje O škodljivosti tobaka A. Čehova. Bil sem sprejet med 50 ali 60 kandidati in nisem vedel, kaj naj naredim. Odločil sem se, da grem na AGRFT, oče in mati pa sta mi zaradi tega odrekla vso denarno podporo, tako da je bilo dve leti ali tri kar hudo, potem pa me je iz te življenjske zadrege rešil ravnatelj ljubljanske Drame, ki me je zaposlil kot stalnega statista. Tako sem prejemal “gažo”. S tem sem si plačeval stanovanje in hrano. Akademijo, na kateri so bili tudi Kosmač, Bibič, Benedičič, sem končal pri Vidi Juvanovi (1905-1998), ki je bila krasen pedagog. Ona je znala zelo dobro analizirati, kako, kje in kaj.
Bi lahko na kratko orisali svojo igralsko pot in postanke v raznih gledališčih?
Direktor Drame Jan me je po šolanju vabil, da bi ostal v Drami. Meni pa tam ni bilo preveč všeč. V Drami je namreč vladala strašna hierarhija: preden je mlad igralec prišel do večje vloge, so minila gotovo vsaj tri leta. Takrat so bili vodilni igralci Sever in “razni” Potokarji… Od Andreja Hienga sem prejel ponudbo, da bi šel v Celje; odločil sem se in odšel tja. Že s prvo vlogo v Kranjskih komedijantih sem tu doživel velik uspeh. Bil sem poln ustvarjalne energije.
– Mimogrede naj povem, da je za igralca nujno potrebno, da je talentiran. Brez talenta ni nič. Kompleksno gledano pa igra talent 5% vlogo, ostalo pa je garanje. Drugače ne gre! –
Na Akademiji sem spoznal ženo Bogdano Bratuž iz Gorice. Ko sva se poročila, sva dobila angažma v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. V Trstu me niso hoteli, ker nisem še odslužil vojaškega roka. V Mariboru so nas pa sprejeli z nekim strahom, ker je bilo v mariborskem gledališču še veliko amaterjev, sicer zelo dobrih, mi pa smo bili profesionalci. Tu smo se v gledališču prebili v sam vrh. Takrat sem imel po pet ali šest glavnih vlog; vsako leto je bilo okoli 170 – 180 ponovitev, včasih celo več. Bilo je zelo veliko garanje. Toda mlad človek zmore vse. Po sedmih letih, ko sem bil v Mariboru, sem prejel nagrado Prešernovega sklada in vsi so mi jo zavidali.
Imate morda kakšen poseben, neizbrisen spomin ali anekdoto iz študentskih let na igralski Akademiji?
Ko sem končal študij, nisem diplomiral. Ker sem že začel poklicno igrati, me diploma ni zanimala, ker sem jo imel le za golo formalnost. Toda v Mariboru so se igralci pogovarjali o tem, kdo ima diplomo. Pa sva šla z nekim kolegom stavit, kdo bo opravil diplomo z višjo oceno. Stavila sva za 50 litrov vina in šla delat diplomo; jaz sem prejel malce višjo oceno kot on. Ko sem šel na tajništvo se vpisat za diplomo, mi je tajnica rekla, da sem se dobro odločil. Če bom namreč kdaj direktor, moram nujno imeti diplomo. K sreči nisem nikdar to postal!
Od kod pa to, da vas marsikdo pozna kot Zvoneta?
Na Akademiji so bili trije Toneti, zato mi je gospa Juvanova rekla: “Ti, boš Zvone, saj to je itak sinonim za Antona”. In tako sem postal in ostal Zvone.
Na svoji bogati igralski poti ste odigrali nešteto različnih vlog v gledališču in v filmih. Katera izmed njih vam je najbolj prirasla k srcu? Vam je bilo žal po kakšni nedodeljeni vlogi?
Televizijskih in filmskih stvaritev sem imel ogromno. Včasih sem si mislil, če bi v tujini toliko igral, bi bil milijarder! Sicer pa nas je Slovencev malo, a smo dobri! Zadovoljni moramo biti s tem, kar imamo. Od Slavka Hrena, ki mi je naredil televizijski portret, sem izvedel, da sem izoblikoval 69 filmskih in televizijskih likov. Na nekatere izmed teh sem popolnoma pozabil. Ker sem poznal nemški jezik, sem snemal tudi na Nemškem; očitno sem bil dovolj impresiven, saj so me cenili. Ker mi tudi italijanščina ni bila tuja, sem posnel tudi nekaj italijansko-francoskih filmov.
Med 3. in 30. majem letos je Slovenska kinoteka pripravila retrospektivo vseh filmov Matjaža Klopčiča, nanjo so povabili tudi mene, ko so oddajali Triptihon Agate Schwarzkobler. Klopčič je bil po mojem zelo dober, natančen režiser. Sam sem nastopil v kakih 5 ali 6 njegovih filmih, tudi televizijskih.
Kdaj pa ste prišli v Trst?
To je zanimiva zgodba. Z ženo sva ohranjala stike s Filibertom Benedetičem in Jožetom Babičem. Povabila sta nas v Trst, ko sva bila že deset let v Mariboru. Ponudila sta nama vse mogoče in so naju tako rekoč “ukradli” iz Maribora. Ko so za to ponudbo izvedeli v mestnem svetu Maribor, so nasprotovali najinemu odhodu, ker sem bil v samem vrhu gledališke dejavnosti; ponujali so nama stanovanje, ugodnosti. – Prvo leto sva v Mariboru stanovala v hotelski sobi! – V Mariboru se nama je rodil sin Zvone.
Ko sva v sezoni 1970/71 prišla v Trst, sva seveda naletela na nov ambient. Prva moja predstava je bila Moč teme. Strašno so se razpisali o njej. V Trstu sva se krasno vživela. Tu je bilo sicer treba igrati vse, kar so ti dali. Če si perspektiven, nadarjen, v velikem gledališču iščejo zate vlogo, v manjšem gledališču pa “moraš pojest” vse, kar ti dajo, ali ti je všeč ali ne. Zavrniti vloge ne moreš. Povedati pa moram, da sva bila oba z ženo kar zadovoljna z repertoarjem SSG Trst. Včasih bi si sicer morda želel kaj več.
Ko sem prišel v Trst, sem začel malce “koketirati” s stranko Slovenska skupnost. To pa mi je marsikdaj škodilo. Takrat je bilo pač vse bolj “rdeče obarvano”. Vodstvo gledališča ni prav dobro gledalo na te moje simpatije do SSk in mojega prijateljstva z dr. Rafkom Dolharjem.
Vsekakor se niste kesali, da ste prišli v Trst?
Ne, se nisem kesal, ker drugače bi se moral tudi kesati, da nisem ostal v Drami, Celju, Mariboru.
V Trstu sem se počutil kot doma. Čeprav je bilo tu zelo veliko garanja; nekatere vloge so bile krasne; npr. vloga očeta Kraglerjeve Anne v Brechtovi drami Bobni v noči v režiji Mileta Koruna (1971) mi je ostala v trajnem spominu. Če se ozrem nazaj, je SSG takrat popolnoma “pokrivalo” območje od Kanalske doline do Istre. Predstave smo imeli po vseh mogočih odrih. To sploh ni bil problem za nas, problem je bil, kako privabiti ljudi na predstave in pridobiti jih na svojo stran. Že večkrat sem poudaril tole: ko sem prišel v Trst, sem se začel zavedati, da sem Sovenec. Prej je bilo to nekaj normalnega. Takrat sem postal Slovenec Slovenec, ne nacionalist, tako da sem se tega vedno zavedal. Zmeraj sem se predstavil kot slovenski igralec.
Katere vloge so vam bile najbolj pri srcu? Kaj ste najraje igrali? Vživljanje v karakterje raznih dramskih likov se nam gledalcem zdi izredno naporno delo. Ste imeli vi pri tem kakšno posebno “tehniko”?
Bil sem specialist za negativce. Vedno so mi dodeljevali negativne vloge. Tega sem se že malce naveličal. Pri orisu teh negativcev sem sicer naredil neki preskok. Začel sem razmišljati: negativec ne more biti zmeraj aroganten. Tako sem te like odel z neko prijaznostjo, kar pa je učinkovalo še bolj negativno. Te vloge sem rad igral, strašno zanimivo se mi jih je zdelo raziskovati, ker je pri negativcu zelo dobra psihološka osnova. Vloge sem vedno gradil tako: najprej sem prebral tekst, potem sem si napisal opombe, kje so npr. kaki psihološki zapleti. Vse to sem analiziral in počasi gradil, dokler nisem dogradil lika. Nikdar nisem začel študij lika “v zunanjosti”. Zmeraj sem se ga lotil vsebinsko: oblika namreč raste iz vsebine, vsebina pa iz duha. To sem imel zmeraj pred očmi.
Bi ta način študija vloge svetovali tudi današnjim igralcem?
Ja. Ne izhajati iz zunanjosti! Tudi ko igraš komedije. Največje traparije moraš igrati izredno resno, potem boš dobil efekt. Ne boš ga dosegel, če samo mežikaš, šepaš, se treseš ali kaj podobnega. To je vse premalo! Liki morajo biti vsebinsko podkovani, določeni! Drugače je tako, kot da bi slikar kupil imeniten okvir in ne bi vedel, kaj bi vanj naslikal. Danes, žal, velikokrat igralci naredijo zunanje okvirje, vsebinsko pa so bolj revni.
Imate kakšno vlogo posebno v spominu? Ali vam je žal, da niste katere odigrali?
V spominu imam vlogi v delih Bobni v noči in Smrt trgovskega potnika, pa še bi lahko našteval.
Zmeraj sem opazoval, kako publika sprejema moje kreacije. Igralec ima pač nekaj takega v sebi, da takoj spozna, ali je pridobil publiko ali ne s svojim nastopom. Večina igralcev ima ta skrivnostni stik s publiko. Ko ti uspe gledalce omrežiti, lahko delaš z njimi, kar hočeš!
Žal mi je, da nisem bil nikdar kralj Lear. Nekoč sem igral odlomke iz te drame in so mi bili zelo všeč. Zelo rad bi bil tudi Machbet. A nisem preveč žalosten, da mi to ni uspelo.
Igrali ste pod vodstvom velikega števila režiserjev z različnimi poetičnimi vizijami in koncepti ter načini dela. Kdo izmed njih vas je pustil najbolj svobodnega pri oblikovanju dramskih oseb?
Z režiserji nisem prišel nikoli do velikih konfliktov. Režiser ti da vlogo in ima svoje videnje o njej. Ti prebereš tekst, analiziraš vlogo in imaš svoje videnje. To dvojno videnje je treba nato uskladiti. Tu seveda nastanejo debate, kje, zakaj, kako, kam. Porodi se cel kup vprašanj, od zunanjih do notranjih, psiholoških. Nekateri režiserji so svoja gledanja, ko sem jih jaz prepričal o svojem prav, opustili in upoštevali moja. Prepričal sem jih namreč, da bo morda tako boljše, vsekakor pa sem moral najti neki kompromis med svojo in režiserjevo zamislijo. Na koncu sem vendarle jaz dal pečat vlogi. Veliko sem delal z Jožetom Babičem, Miletom Korunom, Mariom Uršičem, pa tudi z Vitom Tauferjem, ki je sploh dopuščal igralcem, da so sami dograjevali vlogo. V glavnem je za moje vloge zmeraj prevladovalo to, kar sem si jaz zamislil o liku.
Spominjam se neke anekdote v zvezi s svojimi vlogami. Ko sem bil še v Mariboru, je nekoč prišel sinko iz šole ves čemeren. Ko sem vztrajal, naj mi pove, kaj je bilo, je dejal: “Očka, zakaj ti igraš samo župnike pa Nemce, zakaj ne igraš nikdar dobrega partizana”? V tistih socialističnih letih je bil duhovnik že a priori negativec!
Kako se je v vseh teh dolgih letih vašega umetniškega delovanja spreminjalo gledališče in delo v njem?
Včasih je v gledališču vladala strašna hierarhija. Po eni strani je bilo to dobro, po drugi pa ne, ker mlad igralec se ni mogel tako hitro uveljaviti. Nekoč so dela po gledališčih izbirali po meri igralcev, danes se vodstvo gledališč usmerja bolj na literarno plat in se ne ozira na igralce. Prav zato se šele po izbiri repertoarja vprašajo, kdo bo kaj igral ali režiral. Včasih sem bil razočaran nad tem, da so sezono videli samo z nekega literarnega zornega kota, ne da bi se ozirali na igralce, ki so jih imeli v gledališkem ansamblu.
To počenjajo tudi sedaj, ko iščejo neke modernizme. Najbolj me je jezilo, ko so npr. Shakespearovo delo želeli postaviti v kopališče, bar ali kam drugam, samo da bi bilo vse skupaj bolj sodobno. To sem zelo sovražil. Vpraševal sem se, zakaj ne bi raje poiskali vsebine, dane v tistem času. Lahko napraviš drugačno predstavo z drugega zornega kota, na tekst pač lahko gledaš zmeraj z drugačnimi očmi in srcem. Tudi drastičnih črtanj ne maram. Kaj bi recimo rekli, če bi se to dogajalo v glasbi? Da bi črtali pri Beethovnovih skladbah, jih spreminjali … Nastala bi cela revolucija!
Eksperimenti seveda morajo biti, vsa zgodovina kaže na eksperimente. Brez eksperimentov ni napredka. Čas sam izmeče tisto, kar je slabo, ostane le dobro.
Kaj pa mislite o komercialnih predstavah?
Jaz podpiram vsakršno gledališče, samo da je profesionalno. V komercialna gledališča se igralci večkrat zatečejo tudi zato, ker so v gledališčih plače mizerne in si s temi lahkotnimi vlogami “zaokrožijo honorar”.
Strašno sem pa proti gostujočim igralcem, ne zato, ker bi se bal primerjave. Temu nasprotujem s tehničnega, organizacijskega vidika. Če gledališče sprejme gostujočega igralca, nastane cel kup težav: predstavo je možno igrati samo, ko ta igralec nima obveznosti v svoji gledališki hiši. Tako se zgodi, da večkrat zaradi tega odpade vrsta ponovitev. Če sta dva gostujoča igralca, je seveda še slabše.
Včasih je imelo SSG okoli sedemnajst igralcev. Bili smo zasedeni v predstavah z večjimi in manjšimi zasedbami, s katerimi smo šli na podeželje, kjer so praviloma odri manjši. Gostujočih igralcev takrat praktično ni bilo. Gostovanja so se v SSG začela kasneje, ko se je očitno zmanjšal ansambel zaradi finančnih težav.
Kaj bi moralo po vašem narediti naše SSG, da bi spet priklicalo v dvorane več publike?
Ne smelo bi iskati modernizma za vsako ceno. Vrniti se mora na tla, v našo in svetovno literaturo. Ne iskati “prašičkov” na odru in podobnih traparij, ki so “kvazi moderne stvari”. Iskati bi moralo vsebino. Slovenci imamo toliko lepe dramske literature, ponuja pa se tudi svetovna dramatika, zato si ni treba izmišljati raznih kozlarij. Morali bi priti do tega, da bi italijanska stran priznala vse predstave SSG, tudi tiste na manjših odrih, izven matične hiše. SSG bi moralo spet pridobiti vse naše ljudi na celotnem ozemlju, od Milj do Rezije. Spet bi moralo širiti slovensko besedo, ker slovenska beseda v naših ljudeh je in bo še dolgo ostala, ker smo Slovenci trmast narod. Mene najbolj moti ta negibnost. Potrebna je aktivnost!
Igralci pa naj bodo igralci, naj se na odru ne pretvarjajo, naj bodo čim bolj pristni. Eksperimentalne predstave naj se prepustijo eksperimentalnim odrom, ki so poklicani za to.

Če se povrneva nazaj, kako pa je bilo z vašim sodelovanjem na radiu?
Nikoli nisem raziskoval, koliko radijskih vlog sem odigral, a gotovo jih je bilo kakih dvesto, tristo ali še več. Spominjam se neke anekdote. Neki režiser iz Kopra, pol Italijan pol Slovenec in Hrvat, Anton Marti, je veliko režiral tudi na televiziji, bil je “instinktivec”. Nekoč je o radijskih oddajah dejal, da so kot “closet papir”: “Ena oddaja briše druga”! To so bili začetki televizije. Garali smo. Cel dan smo snemali, zvečer sem šel takoj v hotel, da sem vsaj urico lahko spal. Potem pa sem celo noč snemal. Zjutraj sem eno uro spal, ob sedmih pa sem šel k maskiranju. Med snemanjem, če je ostalo kaj časa, sem šel še na kakšno predstavo v Trst!
Film gotovo bolj izmuči kot gledališče. Pri filmu moraš sam napraviti vlogo, sam preštudirati, kako in kaj. Potem moraš vzeti snemalno knjigo, kajti snemajo se kadri, prizori, ki niso po vrsti. Snemal sem tudi v tujini: Parizu, na Dunaju, v Železni Kapli. Tu so igralca cenili. Tega prej nisem vedel. Ko sem prišel na snemanje, sem videl, da je na stolu pisalo moje ime! Čakalo me je vozilo. Pri nas v Sloveniji po koncu snemanja mi je organizator rekel: “Daj, Zvone, pelji domov še te statiste”! Glede televizije pa sem sedaj zelo razočaran. Nič ni na njej.
Ste morda kdaj sinhronizirali risanke?
Samo enkrat sem sinhroniziral samega sebe. Snemali smo film Sončni krik z Boštjanom Hladnikom. Igral sem nekega malce čudaškega direktorja. Ker smo snemali zunaj in je bilo dosti šumov, sem pač moral sinhronizirati sebe. Takrat sem se tako potil kot še nikoli v svojem življenju! Ni šlo. Z veliko muko sem to opravil. Zato se potem nisem nikdar več spuščal v to. Nisem hotel nikoli več poskusiti česa takega. Ni mi bilo všeč.
Kaj pa mislite o kritiki in kritikih?
Včasih sem komaj čakal, da sem prebral kritiko. Potem pa sem bil do kritikov bolj kritičen. Dobri kritiki, kot sta bila France Koblar in Josip Vidmar, so napravili celo analize karakterjev. Veliko kritikov pa je na Trst gledalo kot na nekakšno obrobje. Še igralci so imeli tak odnos. Spominjam se na Potokarja, ko sva pred 50 leti snemala film Tistega lepega dne in mi je rekel: “Poslušaj, Zvone, jaz te gledam, gledam, a veš, da si ti kar v redu igralec. Ti bi moral priti v Ljubljano, da se malo rehabilitiraš”! Ljubljana se namreč konča pred Vrhniko!
Pa še malce provokativno vprašanje: gledališče ima še zmeraj smisel in vlogo v današnjem času vseh mogočih tehničnih vragolij?
Gledališče ima smisel. Ogromno bi moralo povedati v tem času krize. Vse je sicer odvisno od umetniškh vodij, kaj izberejo in kako izbirajo. Od tega je odvisna tudi zasedba. Ena izmed napak SSG je bila storjena takrat, ko vodstvo ni protestiralo proti italijanskemu sklepu, da nam niso priznavali gostovanj na manjših odrih. To velja še sedaj. Nihče se ni še lotil reševanja tega problema. Če predstave niso priznane, ne dobijo subvencije. Politično bi bili morali Slovenci reagirati na to krivično postavko.
Kaj bi svetovali fantu ali dekletu, ki bi rada ubrala igralsko pot?
Naj preizkusi najprej svoj talent; če ga gledališče zanima, naj le gre na Akademijo, mora pa predpostaviti, da ta poklic v slovenskih razmerah mu ne bo prinesel “profita”. Zelo težko se bo prebijal skozi življenje, posebno zdaj. Edino, če najde ves svoj smisel v izoblikovanju, ustvarjanju novih likov, vzdušij, če vidi tam perspektivo svojega življenja, potem pa naj gre in naj dela trdo in uspelo mu bo. Na AGRFT je pa treba iti, ker se tam naučiš “obrti”. V teatru so pač določena pravila, ki jih je treba poznati in obvladati. Česarkoli se lotiš, se moraš lotiti celostno, z vso energijo.
Niste nikdar poučevali na Akademiji?
V Trstu sem imel določene učence, ki sem jih učil interpretacijo.
Vam sedaj manjka oder?
Ja in ne.
Nam gledalcem manjkate vi.
Po mojem so me malce tudi odpisali. Včasih sem si želel še kaj igrati.
Za konec pogovora pa še to: kako poteka vaš vsakdanjik zdaj, ko vas, žal, ne videvamo več na odrskem prizorišču? Kako se počutite v Gorici?
V Gorico sem hodil že pred veliko leti. Včasih sva z Bogdano ob poletnih počitnicah celo stregla v kavarni (oče Bogdane Bratuž je bil namreč lastnik slavne kavarne Bratuž v ul. Mameli, op. p.). Gorica je v redu mesto, kar se slovenske produkcije tiče, ima prav vse: dve dvorani, zbore, veliko delovanja. Včasih me seveda spomini odnesejo v Dramo, v Celje, Maribor …
V današnjem času preživljam “kmečko življenje” na Krasu. Tudi sam se ukvarjam z vinograništvom, seveda v majhni meri, za sproti, teranček …
Kar pestro je, tudi ob vnučku. V Brdih imamo sorodnike. Včasih delam še kaj na radiu.
Zahajate v gledališče?
Od časa do časa, največkrat sicer malce žalostno odhajam iz njega. Sem pa tja me kaj prevzame, velikokrat pa ne.

Iva Korsič

 

Iva Koršič

25.07.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!