Giovanni Allevi – Joy (Ricordi/Sony, 2006)
Morda se boste čudili, zakaj sem izbral prav njega. Morda se kdo s to izbiro ne bo strinjal, toda rad bi preko njegove zgodbe pokazal, kako krut je lahko svet glasbene industrije. Najprej te ni, potem si samo ti, na koncu pa… puf!
To vsekakor ni njegov čas, preveč so viharji govoric in glasbenih zdrah tolkli po njem. V letošnjem letu je Giovanni Allevi ponudil samo zbirko Secret love, ki bo ostala neopažena. Zadnje studijsko delo Alien se ni prodajalo slabo, preko neuspelega oz. pretencioznega simfoničnega poskusa s ploščo Evolution leta 2008 pa smo že pri vrhuncu Allevi-manije. Njegov najboljši izdelek je četrti album Joy, izdan 29. septembra 2006. Legenda pravi, da naj bi nastal med vožnjo v rešilcu po paničnem napadu v Milanu, potem ko se je ravnokar vrnil s kitajske turneje. Obljubil si je, da bo z glasbo izrazil veselje do življenja v primeru rešitve. S 150.000 prodanimi kopijami je to najbolj prodajan album klavirskih kompozicij nasploh.
Pianist in komponist Giovanni Allevi se je rodil aprila 1969 v mestu Ascoli Piceno v Markah. Iz klavirja je diplomiral leta 1990 na konservatoriju v Perugi, medtem je leta 1998 opravil diplomo iz filozofije, l. 2001 pa še diplomo iz kompozicije na konservatoriju Verdi v Milanu. Odločilni zagon je dobil na izpopolnjevanju v Arezzu pri maestru Carlu Albertu Neriju. Pop in fusion kariero je začel ob boku Jovanottija in basista Saturnina Celanija, medtem je pisal klasično muziko za glasbene kulise in opere, rojevale pa so se tudi avtorske ideje, ki jih je zbral na anonimnem ploščku 13 dita.
Ob albumu No concept nam bo plošča Joy pomagala razumeti, zakaj velja Allevija spoštovati. Puristi klasične glasbe so mu napačno, neupravičeno metali polena pod noge. Uvodno ležerna, skoraj otroška Panic ter razgledna Portami via ali razmišljujoča Downtown so viže, ki odpirajo prostor za topla, srečna čustva. Allevijevske arpeggie leve roke dopolnjuje izpovedna, pogosto preprosta tema, težavnostna stopnja skladb pa ni vedno zanemarljiva. Obožujem skladbo Vento d'Europa, v kateri zaveje svežina odprtih misli, nekoliko “pocukrana” je znana Back to life, zdaj pa grand finale: naj se kritiki klavirskega popa preizkusijo z vratolomnima Jazzmatic in New renaissanse.
Giovanni Allevi ni Richard Clayderman. S svojim revolucionarnim pristopom h klavirski kompoziciji in z vrhunskim izvajanjem mu je uspelo široke množice približati sicer posodobljenemu, morda poenostavljenemu svetu instrumentalne glasbe. Ali je bolj klasika ali bolj pop, ni važno. Pomembno je, da je Alleviju uspelo približati gledališču Rossetti in “okravatanemu” okolju veliko mladih, ki bi drugače še naprej poslušali Spice girls. Mislim, da škoditi ne more. Legendarni Marthi Argerich teden prej to ni uspelo. Seveda: argentinska pianistka pol stoletja obvladuje klasično sceno, z Allevijem pa so že pometli. Glasba, dolgi kodri in plah glas so menedžerjem služili, dokler pač so.
Jernej Šček
