Gašenje požara

Zdajšnja kriza je na bregove gospodarstva naplavila državne ukrepe, ki bi jih posebej pri nekaterih državah še pred nekaj meseci nikakor ne pričakovali. A to je izredno stanje. In v izrednem stanju potrebujemo izredne ukrepe. Vlade morajo v tem kontekstu priskočiti na pomoč gospodarstvu z izjemnimi finančnimi injekcijami. Potem ko smo v prejšnjem tednu pregledali ukrepe centralnih bank – torej monetarno politiko, bomo tokrat spoznali, kako se na zdajšnjo krizo odzivajo države s svojo fiskalno politiko – torej politiko prihodkov in odhodkov.
Skladno s politiko centralnih bank so se tudi vse države odločile za ekspanzivno gospodarsko politiko. Za ekonomsko politiko s predznakom “keynesianskega nauka” (glej okvir 1). V ZDA so podobno strategijo ubrali že v obdobju po prejšnji krizi, leta 2009. Evropska unija pa je bila pred 12 leti pri tem močno razdeljena, medtem ko so danes vse države po sili razmer uvedle tovrstno ekonomsko politiko. Pa ne samo države članice, temveč celotna Evropska unija je po širši zaustavitvi proizvodnje uvedla izrazito ekspanzivno politiko. Tega leta 2008 ni bilo. Bodimo bolj konkretni. Svet EU je preklical maastrichtska določila o omejitvah javnega primanjkljaja (3 odstotke BDP) in javnega dolga (60 odstotkov BDP), ki naj bi veljali za ohranjanje vzdržne ravni gospodarstva. Nekoliko drugače povedano, Evropska unija pušča prosto pot državam k zadolževanju zato, da bi s svežo likvidnostjo pomagali povsem zaostalemu gospodarstvu. Evropska unija bi sicer ne bila Evropska unija, če ne bi našla dodatnih preprek pri izvajanju skupnih gospodarskih politik. A o nesporazumih glede uvajanja t. i. koronabondov oziroma Evropskega stabilizacijskega mehanizma malo kasneje.
ZDA so tovrstno politiko uporabile že leta 2009 in takrat uspešno prebrodile krizo. Tokrat so se odločile za potenciranje takratnih ukrepov. Zvezna vlada bo za zagon gospodarstva namenila 2 tisoč milijard dolarjev, to je dobrih 10 odstotkov celotnega bruto domačega proizvoda. Tudi ZDA se bodo skratka močno zadolžile za to, da bodo vbrizgale sredstva v obliki injekcij v ožilje različnih gospodarskih panog.
Logika za temi potezami je zelo podobna v EU in ZDA. Ker je gospodarska proizvodnja povsem zaustavljena, je potreben šok, da se ponovno zažene. Gre za logiko, ki bi jo nekoliko poenostavljeno poimenovali “logika defibrilatorja”. Močne finančne injekcije imajo vlogo defibrilatorja v primeru zastoja srca.
Zadolževanje ZDA
Omenjeni državni intervencionizem (finančne injekcije) veljajo v ekonomski teoriji za levičarski pristop (več v okviru 1). Na prvi pogled se nam to lahko zdi čudno. Predvsem ko pomislimo, da se ju poslužujeta tudi Trump ali Merklova. A pojdimo po vrsti …
Sklicevanje na keynesianstvo pri Trumpu ni nekaj povsem novega. To je ameriški predsednik že zadnjih nekaj let zahteval od ameriške centralne banke Fed. Ko je Fed začela uvajati restriktivno politiko in zviševati ključno obrestno mero, je Trump redno napadal najprej guvernerko Yellenovo in nato njenega naslednika Powella, da te poteze zavirajo rast ameriškega gospodarstva. Ključna obrestna mera se je v nekaj letih dvignila z ničle na 2,5 odstotka. Zaradi tega so se podjetja težje zadolževala in bi potencialno lahko zaradi tega nastradala rast ameriškega BDP. To vprašanje je postalo posebej aktualno, ko so v ZDA začenjali čutiti posledice krize carinske vojne s Kitajsko. Ker je bilo rastoče gospodarstvo za Trumpa eno glavnih “orožij” v vseh političnih nastopih, je od ameriške centralne banke zahteval, naj ohranja “velikodušno” politiko, pa čeprav so ZDA že zdavnaj prebrodile krizo iz leta 2008.
Nova, nepričakovana kriza zaradi koronavirusa pa Trumpu (in ameriški centralni banki) ni dopuščala druge izbire kot ponovno zatekanje k “levičarskemu keynesianstvu”. Šok je tako močan, da je potreben enako močan odgovor. Fed je v trenutku izničila obrestno mero in sprožila novo politiko kvantitativnega sproščanja (o tem smo govorili prejšnji teden), Trump pa je (tako kot Bush mlajši leta 2008 in Obama leta 2009) nastopil z izjemno državno injekcijo. 2 tisoč milijard dolarjev je nasploh največja državna pomoč, kar jih je kadarkoli podelil Washington. Zakaj je vloga, ki jo v tem trenutku igra država, tako pomembna? Gospodarstvo je v tem trenutku zamrznjeno. Popolnoma. Sredstva, ki bodo dosegla različne ciljne skupine, naj bi sprožila ponovni zagon, ponovno bitje ameriškega gospodarskega srca. Ta sredstva naj bi torej, ko bi bila enkrat v obtoku, imela pozitiven domino efekt oziroma “multiplikativen učinek” na celotno ekonomijo.
Leta 2009 je bil ta poskus uspešen. ZDA imajo močan notranji trg in so torej zaradi tega manj odvisne od izvoza. Kaj to pomeni? Gospodarske dinamike so sprožile dejavnike domače proizvodnje, kar je s seboj prineslo večje povpraševanje po delovni sili. Statistični podatki so pokazali, da v ZDA še niso beležili tako nizke stopnje brezposelnosti kot pred krizo s koronavirusom. Ker se je stopnja zaposlenosti tako dvignila, se je posledično dvignila tudi domača potrošnja – ljudje so lahko več nakupovali in trosili. Začaran krog ekonomije je bil tako sklenjen. To je bil “gospodarski čudež” ZDA po letu 2008. Danes Američani računajo na reprizo tega recepta. Razlika je, da so v to vložili precej več sredstev.
Koronabondi ja ali koronabondi ne?
Evropska unija je povsem drugačna zgodba. Dejansko gre za naddržavno tvorbo. V ZDA ima osrednjo besedo zvezna vlada, v EU pa so glavne države članice. Čeprav tudi na stari celini obstaja monetarna unija in prost pretok blaga, storitev, kapitala (in seveda ljudi), so si države še vedno zelo različne. Zato je težko vzpostaviti tako močan notranji trg, kot ga imajo v ZDA. Države izhajajo iz drugačnih političnih in gospodarskih tradicij. Zelo zgovorna je bila nazadnje polemika o uvajanju skupnih evrskih obveznic (koronabond), ko je v ospredje prišlo prav vprašanje zadolževanja. Severne države, začenši z Nemčijo, rade prisegajo na finančno disciplino brez pretiranega zadolževanja. To politiko so v Berlinu gojili predvsem v zadnjih letih, ko so ob ugodnih ekonomskih kazalcih imeli vselej javno-finančni presežek. To pomeni, da so vselej imeli v letni bilanci več prihodkov kot izdatkov. Zaradi tega so danes nasprotni uvajanju koronabondov. To so namreč obveznice, za katere bi v primeru reševanja prezadolženih držav evroobočja morale poroštvo izdati vse države evroobmočja. Preprosteje povedano: v Nemčiji se sprašujejo, zakaj bi morali kljub svoji finančni disciplini podpirati dolg drugih držav. Na tej ravni se je rodil spor med Contejem in Merklovo pred nekaj tedni. Ideja evroobveznic je propadla že v času krize po letu 2008. V EU je takrat prevladala nemška logika varčevalnih ukrepov, ki jih je izvajala t. i. trojka, organ, ki so jo sestavljale Evropska komisija, ECB in Mednarodni denarni sklad. Logika je bila tale: trojka je finančno nediscipliniranim državam podelila posojilo, da ne bi države bankrotirale, v zameno pa so morale posamezne države članice močno rezati svoje izdatke. Govorimo torej o manj zaposlenih v javnem sektorju, o manjših plačah in pokojninah, o manjših investicijah. To je bil primer Grčije.
Danes seveda nihče ne govori o prisilnem rezanju sredstev, ki jih država namenja gospodarstvu. To pa iz dveh razlogov. Zaradi obsežnosti ekonomskega šoka je logika zadolževanja držav edina, ki omogoča ponovni zagon gospodarstva. Tega se zaveda tudi Nemčija, ki bo letošnje leto sklenila s precejšnjim primanjkljajem. Drugi razlog pa je dejstvo, da sta zdaj v Evropi najbolj prizadeti državi Italija in Španija, ki spadata v kategorijo “too big to fail”. Njuni ekonomiji sta za Evropo prepomembni, da bi lahko propadli.
V času nastajanja tega zapisa sicer še ni jasna smer, v katero se pomika Evropska unija pri iskanju skupne rešitve. Nemci (in severne države) so kljub vsemu nasprotni koronaobveznicam. Zavzemajo se za Evropski stabilizacijski mehanizem, ki pa Italijane preveč spominja na sredstvo pomoči Grčiji v letih po 2010 in ki je s seboj prinesel tudi močne restriktivne ukrepe. Na tej točki se je Evropska unija spet pokazala v svoji stari luči, ko se ne glede na resnost situacije vselej vname spor med članicami.
Ekspanzivna EU
No, da ne bo pomote. Tudi Evropska unija je v zadnjih tednih občasno pokazala, da dojema resnost zdajšnjega stanja. Gre za dve potezi, ki so jih doslej povlekli v Bruslju. Prva in najpomembnejša je ta, da so preklicali maastrichtske predpise v zvezi z javnimi financami. To je posebej pomembno za Italijo. Ko se je Italija v zadnjih dveh letih z obema Contejevima vladama najbolj sprla z Brusljem, je bilo jabolko spora vselej višina javnega primanjkljaja. Pozimi l. 2018 se je med Rimom (Conte, Di Maio, Salvini) in Brusljem (Juncker) vnel hud spor glede tega, kolikšen je lahko javni primanjkljaj v Italiji. Evropska komisija je z agresivno “tiho diplomacijo” prisilila vladne partnerje, naj ga zmanjšajo na 2 odstotka. A okoli tega je beseda tekla več mesecev. Lani je bila diplomatska misija Evropske komisije okoli italijanskih javnih financ zaradi nove vlade (zastopala sta jo Conte in Gualtieri) nekoliko lažja, a finančni zakon in javni primanjkljaj sta bila glavni politični temi novembra in decembra.
No, danes je vse to le bled spomin. Omejitev glede javnega primanjkljaja ni več. Celo Nemčija si bo letos “privoščila” izjemno veliko zadolževanje in minus v državni bilanci. A ostanimo pri Italiji, da bo stanje čim bolj jasno. Prvi paket ukrepov, ki ga je zagotovila Contejeva vlada, je bil težak 25 milijard evrov. Kaj to pomeni za Italijo, nam bo jasno samo v kontekstu logike sproščanja maastrichtskih določil. Ko bi v Bruslju ne preklicali postavk o javnem primanjkljaju, bi si Italija te finančne injekcije ne mogla dovoliti. Lanski proračun, za katerega so pogajanja na osi Rim – Bruslej potekala več mesecev in ki ga je Italija komajda spravila pod streho, ne da bi bila zato kaznovana, je bil težak nekaj več kot 30 milijard evrov. Ravnovesje sta Italija in EU torej našla pri tem znesku. No, koronavirus je Italijo prisilil, da je samo v prvem gospodarskem ukrepu to vsoto skoraj podvojila. Novih 25 milijard evrov je skoraj izključno posledica zadolževanja. Ravnovesje, o katerem so se dalj časa pogovarjali pred nekaj meseci, je torej zadeva preteklosti. In da ne bo pomote, to je samo prvi od ukrepov, v katere bo prisiljena Italija. In v podobnem položaju bodo tudi druge članice EU.
Evropska unija je (v nasprotju z dosedanjimi politikami) zamižala. Ne samo na eno oko. Kar na obe. A to je zdaj edina možna rešitev. Vprašanje je, kaj bo, ko bo oči spet odprla in bo italijanski javni dolg težak 150 odstotkov. A o tem vprašanju zdaj nima smisla razpravljati. Zdaj je požar. Potrebno ga je najprej pogasiti.

Keynesianstvo in liberalizem

Najprej pojasnimo ta pojem. John Maynard Keynes je bil britanski ekonomist, ki je zagovarjal državni intervencionizem na področju ekonomskega povpraševanja. Poenostavljeno: Keynes je trdil, da mora država z javnimi finančnimi vložki spodbujati povpraševanje na vseh področjih (od potrošnikov do podjetnikov). Ta ukrep naj vlade izvajajo tudi na račun dodatnega zadolževanja, saj ravno tovrstno zadolževanje, ki povzroči večje povpraševanje, spodbudi tudi večjo proizvodnjo. Keynesianstvo velja za levičarski pogled na ekonomijo v okviru tržnega gospodarstva. Onkraj luže ga je prvi uresničil Franklin Delano Roosvelt z New Dealom, receptom, s katerim so ZDA prebrodile veliko depresijo leta 1929. Da strnemo: gospodarstvo ima v trenutkih krize zunanjo pomoč, da se ponovno zažene. Negativni stranski učinek je javni dolg, ki ga mora država obvladati
Desničarski pogled na ekonomijo znotraj tržnega gospodarstva je t. i. klasični liberalizem, ki izhaja iz nauka Adama Smitha in ki ga je v sodobni različici obdelala avstrijska šola (Mises in von Hayek), njegovo izvedbo pa po ekonomistu Miltonu Friedmanu omogočil Ronald Reagan, v istem obdobju pa je v Veliki Britaniji to ekonomsko politično linijo vodila tudi Margareth Thatcher. V ospredju te ekonomske misli je Smithova »nevidna roka, ki vodi trg«. Posledično liberalci zagovarjajo popolno odsotnost države v gospodarstvu. Zunanji vzvodi namreč po njihovem mnenju povzročajo nenaravno stanje, ki bo ustvarilo neravnovesja. Intervencija države prinaša izkrivljenja v naravnem teku ekonomije. Gre za neke vrste doping, ki deluje samo, dokler je v obtoku državna pomoč. Ker pa finančne injekcije države ne morejo biti večne (na primer zaradi zadolževanja države), pravijo liberalci, so negativni stranski učinki, ko intervencionizma lahko še hujši. V prispodobi: ekonomija je kot športnik. Državni intervencionizem je doping, ki ima pozitivne učinke za krajši čas, a ima dolgoročno lahko uničujoče učinke. Po mnenju liberalcev je torej odsotnost države poroštvo, da je športnik »čist« in da se razvija naravno.

Ukrepi ZDA

Demokrati in Republikanci so načrt o 2 tisoč milijardnem paketu podprli složno. Poglejmo pomembnejše postavke:
1.200 dolarjev naj bi prejeli ameriški državljani
500 dolarjev naj bi bil dodatek za otroke
150 milijard dolarjev naj bi namenili bolnišnicam
367 milijard dolarjev za mala podjetja
500 milijard dolarjev za finančno ministrstvo z namembnostjo poroštev za posojila centralne banke
Precejšnja sredstva so namenjena še agencijam za boj proti brezposelnosti. Sredstva naj bi bila namenjena delavcem na čakanju

Ukrepi EU

V trenutku nastajanja zapisa še niso povsem jasne enotne smernice, ki jih bo skušala EU sprejeti za gospodarski boj proti učinkom koronavirusa. Poglejmo vsekakor ukrepe, ki so bili že sprejeti:
Preklic maastrichtskih določil: države članice se lahko prosto zadolžujejo in pri tem ni potrebno, da v letni bilanci spoštujejo določila o največjem dovoljenem javnem primanjkljaju (3 odstotke BDP) in javnem dolgu (60 odstotkov BDP).
Sklad Sure: sklad, ki ga je zagnala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ima kot cilj boj proti brezposelnosti. Sklad naj bi razpolagal s 100 milijardami evrov
Koronabond in sklad ESM: na tej točki se lomijo kopja. Severne države (Nemčija, Nizozemska, Avstrija, Finska) nočejo skupnih evroobveznic, ki jih zagovarja 9 držav, ki so v večjih težavah (tudi Italija in Slovenija). Severne države zagovarjajo Evropski stabilizacijski mehanizem, ki naj bi zagotavljal precejšnja sredstva, a hkrati postavljal pogoje. Zagovornice koronabondov nasprotujejo ESM, ker se bojijo, da bi bili pogoji lahko prestrogi.
Fiskalna politika držav članic: Na podlagi gornjih postavk vsaka država članica EU sestavlja še svoje fiskalne politike pomoči gospodarstvu.

Državne intervencije v času krize

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme