Gabrovec: “Nadgraditi moramo to, kar je bilo ustvarjenega leta 1975!”
Naj nam gostje okrogle mize, ki je bila v ponedeljek, 23. novembra 2015, v sklopu rednih srečanj Društva slovenskih izobražencev, tokrat na temo 40-letnice delovaja stranke Slovenska skupnost, ne zamerijo, če zapis začnemo z mislijo, ki jo je med debato skorajda ganjeno izrazil Aleksander Furlan – Šandrin.
Furlan, ki je bil na nedavni akademiji stranke lipove vejice tudi odlikovan kot aktiven član SSk od samega začetka, se je SSk zahvalil z besedami: “Sam bi moral SSk podeliti priznanje, saj mi je dala priložnost, da sem v življenju nekaj dobrega storil. Pozivam mlade, da se vključijo v SSk, ker bodo kot aktivni člani te stranke imeli v življenju lepa zadoščenja”. Človek iz drugih časov, boste rekli, drage bralke in bralci; nedvomno je Furlan res govoril o časih, ko je politično udejstvovanje imelo drugačen prizvok kot danes …
O tem se je lahko prepričalo občinstvo, ko je spremljalo pričevanje Rafka Dolharja, Hadrijana Corsija, Petra Močnika, Silvana Primožiča in Igorja Gabrovca. Dejansko so snovalci večera zbrali okrog predavalne mize ljudi različnih generacij, ki so bili v različnih obdobjih dejavni v politiki oziroma v “narodnoobrambni politiki”, kot jo je imenoval Sergij Pahor, ki je vodil večer.
Veteran Rafko Dolhar je v svojem izvajanju segel v obdobje pred uradno ustanovitvijo SSk. Bil je to čas, ko je ena izmed predhodnic SSk in hkrati ena izmed njenih ustanoviteljic, Slovenska demokratska zveza, že delovala pri upravljanju našega področja v sklopu Slovenske liste. Zanimiva je bila anekdota, s katero je Dolhar obrazložil nastanek skupnega tržaško-goriškega političnega osebka na deželni ravni. “SSk se je rodila na pogrebščini. Leta 1975 je umrl Dušan Černe. Somišljeniki smo se po pogrebu zbrali v odmaknjeni sobi gostilne Nanut in ustanovili pripravljalni odbor za kongres Stranke, predsednik katerega je bil Drago Štoka. Aprila je bil nato v Devinu prvi kongres”, je obrazložil Dolhar, ki je poudaril, da so SSk oziroma njene predhodnice vse do Osima vedno sodelovale v levosredinskem taboru, se pravi s Krščansko demokracijo in Socialisti, “česar slovenski komunisti nam niso nikdar odpustili”. Kot je izpostavil Hadrijan Corsi, nekdanji števerjanski župan in predsednik Gorske skupnosti iz Brd in Benečije, se je naveza s Krščansko demokracijo obrestovala tudi na Goriškem, saj je na tej podlagi lahko dr. Sfiligoju in dr. Kacinu uspelo izposlovati šolski zakon. Števerjanski bivši župan je tudi izpostavil, da je simbol slovenskega demokratičnega političnega gibanja ostala lipova vejica vse od leta 1951. Dodal je tudi ugotovitev, ki so jo nato ostali gostje poglobili, in sicer, da SSk ni nikoli delovala na podlagi izključevanja, ampak je vedno imela vrata na stežaj odprta za ljudi dobre volje (omenil je Gradnika, Bukovca, Bednarika), ki so se vedno zavzemali za ‘narodnoobrambno politiko’.
Na vprašanje Sergija Pahorja, kaj je slovenska narodna skupnost v Italiji zamudila, ker se ni strnila v neki zbirni politični subjekt po zgledu Južnih Tirolcev, sta Peter Močnik, sedanji deželni predsednik SSk, in Silvan Primožič, dolgoletni akter stranke lipove vejice na Goriškem, dala različna odgovora.
Močnik je ugotavljal, da so Južni Tirolci gospodarji na svoji zemlji in strnjeni v narodno pripadnost. Pri nas ni tako. Sprti smo na vseh ravneh, kar jemlje energijo za narodnoobrambno delovanje. Levica je v vseh povojnih desetletjih živela na račun privilegiranega odnosa z Jugoslavijo, ki ji je jamčila gospodarsko podlago. “Proletarizirali so slovenskega kmeta”, ki je zapuščal svojo zemljo; danes politična garnitura na deželni ravni z izgovorom, da vrsto desetletij slovenski človek ni obdeloval svoje zemlje, na vrat na nos uvršča naše področje v zaščitena območja. “Izgubili smo stik z našim krajem, z našim podeželjem, opustili smo ozaveščenost glede lastništva naše zemlje. Mislimo, da smo na njej gospodarji le zato, ker imamo naša kulturna društva, a v resnici ni tako”, je grenko pripomnil Močnik.
Silvan Primožič pa je mnenja, da je bila nekoč kmetijska dejavnost objektivno težja kot danes: “Nismo mogli biti vsi kmetje takrat. Problem je v tem, da je naša narodna skupnost ostala vezana na ideološke vozle izpred 70 let”, je dejal in obenem opozoril na hiranje slovenskega etničnega telesa, ko je v naših šolah, društvih in športnem svetu vse več Italijanov, ker dejansko Slovencev ni! “Če se tega položaja ne bomo zavedali, nas zemlja kot taka ne bo rešila”. Po njegovem mnenju je potrebno v stranki iskati dejanja, še prej kot ljudi dobre volje. Strogo je obsodil odnos, ki ga politični zavezniki imajo do SSk, začenši z današnjo Demokratsko stranko: “Partnerji v politiki nas izigravajo, ne glede na to, ali so na levi ali na desni”, je dejal. Dolhar je pristavil, da je danes na vseh ravneh – od krajevne do državne – na vladi leva sredina oziroma DS, a je z njo vse težje sklepati sporazume; zanesljivih političnih partnerjev dejansko ni, je ugotavljal Corsi. Prav zato bi po mnenju Petra Močnika morala manjšina kakorkoli in ne glede na levi ali desni nazor trenutnih vladajočih garnitur vsekakor podpirati vladno politično opcijo, kot to dela italijanska manjšina v Sloveniji. Kot je ugotavljal že Primožič, je tudi Močnik mnenja, da je danes podoba slovenskega etničnega telesa krepko drugačna od tiste izpred nekaj let, za kar bo potrebno prilagoditi tudi prizadevanja in politiko SSk.
In ravno o tem je spregovoril deželni tajnik stranke Igor Gabrovec. Srčika njegove analize je temeljila na prepričanju, da je potrebno temeljito proučiti danosti sedanjega manjšinskega okolja in na podlagi izročila SSk izpred štiridesetih let izdelati ustrezne strategije: bodisi na strogo političnem nivoju bodisi na družbenem. Sedanji politični ustroj in volilni predsedniški sistem nalagata izvrševalno kompetenco eni sami močni osebnosti, kar privede do tega, da je politično odločanje tudi izredno hitro. Res je, da politični dogovori še obstajajo, praksa pa je pokazala, da zaradi okoliščin in različnih interesov lahko kmalu tonejo v pozabo. To je primer predvolilnega dogovora Terpin – Serracchiani, ki se ga deželna predsednica ni držala, posledično tudi SSk ne. Gabrovec je svoj pogled usmeril v trenutno politično populacijo in v odnos, ki ga zlasti mladi imajo do politike. Ugotavljal je, da je baza SSk trdna, ampak generacijsko šibka. Spremenilo se je tudi slovensko etnično telo. Kot primer je deželni tajnik prav tako izbral šolo: “Šolsko populacijo lahko spremeni le celotna slovenska manjšinska družba, ne samo slovenska stranka. Le-ta se lahko le bori na primer za to, da se dodatno ojači ponudba slovenskega jezika v šoli”, je dejal in svaril pred dejstvom, da bi v šole s slovenskim učnim jezikom ne vdiral model špetrske dvojezične šole: ta šolski pojav je nastal za potrebe in na podlagi okoliščin točno določenega področja. V Trstu in Gorici je naša specifika drugačna! Deželni tajnik je poudaril, da morata politika in tudi SSk izdelati nove vsebine, ki bodo kos sedanjim problemom: “Nadgraditi moramo to, kar je bilo leta 1975 ustvarjenega”!
Med debato se je z Gabrovčevimi besedami strinjal nekdanji akter slovenske skupnosti na Tržaškem Martin Brecelj (“Stranka ima smisel, če služi manjšini, taki, kot je”), Aleš Brecelj pa je ostro obsodil sedanji državni volilni zakon, ki je do manjšine krivičen (Močnik je odvrnil, da bo to določilo prav zaradi pomankljivosti v odnosu do manjšin končalo na ustavnem sodišču). Marij Maver je na koncu načel tematiko, ki bi zahtevala posebno obravnavo oziroma ad hoc večer DSI. Ugotavljal je namreč, da odbori manjšinskih (t. i. skupnih) ustanov težijo k levici (npr. Slori in SSG, kjer je bila zamrznitev sodelovanja po njegovem mnenju zgrešena poteza, ker gledališče gre itak svojo pot naprej). SSk bi morala te dinamike spremljati, budno jim slediti in tudi ukrepati za bolj ustrezno ravnotežje moči in prepričanj.
IG
