Figa

Piše: Majda Artač Sturman

Figa

V krošnjo razprta

sivkasta debla,

iz grma drevo,

v stoletnem času obstoja.

Jemljem tvoj sadež

izza hrapavih listov,

ki zeleno božajo roke.

Razpiram ga v razkošno sladki

rdečini cveta.

Kdo je nežno sadiko

potisnil v prsteni objem?

Kdo hranil krhkost mladike?

Vzhaja vprašanje,

ko plezam preko debel,

ranjenih od časa.

Upogibam prožne veje šumečega listja,

oblikujem vijugave misli

hvaležnosti.

Uživam sad

nekoga, ki ti je dal dom

v nepreglednosti zemlje.

Darinka Kozinc

Plodovita pisateljica, snovalka otroških pravljic, raziskovalka in zapisovalka ženskih usod, zlasti aleksandrink, se po bogati prozni produkciji (naj navedem le zbirke novel Les Goriciennes, Les Slovènes in Krpanke) predstavlja s pesniškim prvencem. Kaj jo je privedlo do tega, da zaplava v pesniške vode? Odgovor nam ponuja sam naslov zbirke, ki je izšla pri založbi Jutro (2021) s spremno besedo pesnice Barbare Korun in vinjetami avtorice, likovno navdahnjene Darinke Kozinc: Srce vé.

Se ji je pesem izmuznila (Izmuzljiva pesem)? Gotovo je dolgo zorela in čakala (Prolog), navdihnila pa jo je življenjska izkušnja, tudi boleča, navdihnile so jo ljubezen, raziskovanje družinske in narodove preteklosti, ženske usode in širna obzorja aleksandrink. Predvsem pa sončna primorska zemlja in domača pokrajina z goličastim Sabotinom, Sočo, figami in češnjami.

Ko izbiram in naposled izberem pesem za predstavitev, se mi pred očmi (od)vrti film mojega otroštva s pogledom na Sveto goro, Sabotin, oslavsko kostnico in nonin solkanski bujni rožno-zelenjavni vrt. V vrtu spomina ohranjam dve drevesi: oreh in figo. In na figovem drevesu deklico, ki je od sproti pobranih fig uživala samo to, kar pesnica imenuje razkošno sladko rdečino cveta, nikoli celega sadeža z olupkom. Previdno, da ne bi pojedla kake mravljice.

Pesem Figa diha mediteransko: zarisuje se v pisani paleti barvnih tonalitet, izraženih z različnimi besednimi vrstami (s pridevnikom, prislovom in samostalnikom) v sintagmah (sivkasta debla, zeleno božajo roke in v razkošno sladki rdečini cveta), izbrano izrazje evocira različne čutne zaznave od tipa (hrapav, božati), okusa (sladek) do sluha (šumeče listje). Mimogrede – pesnica rada uporablja pridevnike s priponskim obrazilom -ast (sivkasta debla), kot lahko sklepam iz besednih zvez steklasta okna, jato akordov trenutkastega navdiha, v modrikasto svetlobo, v puhasto svetlobo ali s slankastim okusom hrepenenja, na katere naletim med branjem drugih pesmi zbirke.

Posebnost in lepota zgornje pesmi se odražata v opevanju drevesa, ki uteleša prispodobo primorskega klenega duha in trdoživosti, saj gre za iz grma drevo, / v stoletnem času obstoja. / Jemljem tvoj sadež / izza hrapavih listov, / ki zeleno božajo roke. Pesnica drevo ogovarja v intimnem dialogu kot osebo, četudi pooseblja samo en njegov del, to je božajoče liste.

Koliko verzov imam v spominu z motiviko oreha, hrasta, lipe, bora, breze ali češnje! Figovo drevo sicer asociiram z Vojnovičevo romaneskno družinsko epopejo Figa in pa seveda z biblijskimi reminiscencami. Spoštljiva drža v odnosu do dela prednikov se osredinja okrog vprašanj v drugi kitici (v srcu pesmi) in vibrira od čustev, melodije in zvočnosti. Kdo je nežno sadiko / potisnil v prsteni objem? / Kdo hranil krhkost mladike? V verzih z ene strani odzvanja gregorčičevski ton (prsteni objem me spominja na oklep prsteni v pesmi Človeka nikar), z druge glasovno prepletanje konzonantov k, h in r. Vzhaja vprašanje kot kruh, potreben za preživetje, začinjen s soglasniškim stikom (aliteracijo oziroma ujemanjem soglasnikov).

Lirski subjekt skozi svojo osebno zgodbo v sedanjiku (jemljem, razpiram, plezam, upogibam in uživam) reflektira prizadevanja, napore in žilavost širše skupnosti. Fizični stik z drevesom predstavlja vez s preteklostjo, z daljnovidnostjo in delom človeka, ki je figo zasadil oziroma ji dal dom (aliteracija). Začetna nežnost sadike, krhkost mladike in prožnost figovih vej preko debel, / ranjenih od časa (pre) rasejo v (vz)trajnost in vztrajanje primorskih ljudi tudi v najtežjih časih in najbolj zahtevnih preizkušnjah. V zaključku pesmi, razpete med nebom in zemljo, med krhko sočnost in trdno ozemljenost, se izlijejo pesničine vijugave misli / hvaležnosti.

V krošnjo razprta na začetku in zasajena v nepreglednosti zemlje – se smokva, sredozemsko drevo par excellence, izrisuje kot simbol primorske neuklonljivosti in ukoreninjenosti v domači prostor.

Se v nepreglednosti zemlje zrcalijo tudi daljne, nepregledne širine, kamor so odhajala dekleta in žene iz Vipavske doline in s Krasa, kamor so Primorci odhajali s trebuhom za kruhom iskat zaslužek in srečo? Srce vé.

Preberi tudi

Marina Cernetig, Puna luna

Pika na (pesm)i

Lidija Golc, Vsakomur iz svoje lepene

Pika na (pesm)i

Figa

Pika na (pesm)i

Figa

13.01.2022
Dohtar

Pika na (pesm)i

Dohtar

08.02.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme