EPK ’25 – Razmišljanja ob meji: Slovenski kulturni dogodki, kje ste?
Vulpes pilum mutat, non mores! – “Lisica dlako menja, a narave nikdar!” pravi latinski pregovor, ki so ga v različnih variantah posvojili številni narodi. Kljub toliko opevani EPK 2025 ostaja slovenska stvarnost v Gorici še vedno marsikomu na goriški občini trn v peti oz. v napoto.
Beležiti gre zaplete s šolskimi prevozi slovenskih otrok v Dijaški in Mladinski dom v Gorici, za nameček je goriška občina ta mesec celo odvzela šolski avtobus slovenskim šolam tudi za prevoz domov in ga preusmerila na drugo italijansko šolo. V občinskem svetu so nato bile predstavljene interpelacije glede zapletov o poteku porok v slovenskem jeziku, da ne govorimo o nasprotovanju poimenovanja osrednjega goriškega trga Travnik na dvojezičnih plakatih in o odklanjanju vzdrževanja doprsnega kipa Simona Gregorčiča, goriškega slavčka, v Ljudskem parku sredi Gorice, ki ga je občina postavila leta 2006.
Nenazadnje naj “pljusknem” na področje, v katerem sem še najbolj doma. Z zaprepaščenostjo namreč ugotavljam, da slovenski kulturni dogodki “ne sodijo” v brošuro – seznam Prireditve v Gorici – oktober 2024 –, ki jo je izdala Občina Gorica v okviru projekta GO! 2025 Nova Gorica – Gorica. Kljub temu da so bile slovenske kulturne prireditve za mesec oktober občinskim uradom pravočasno in izbrano predložene, so bile v prospektu povsem spregledane z izgovorom, da ne sodijo med festivale oz. pomembnejše revije goriških dogodkov.
Naj se zaustavim le pri pobudah, ki se oktobra vrstijo v goriškem Kulturnem domu, kar povsem razumljivo najbolj obvladam.
Ob vsem tem se postavlja vprašanje: ali trojezični gledališki festival Komigo ni “razpoznavna revija dogodkov”, mar slovenska gledališka sezona SSG v Gorici ne sodi med pomembnejše prireditve našega mesta? Mednarodna fotografska razstava Fotosrečanje ni dodana vrednost fotografski dejavnosti na Goriškem? V Kulturnem domu smo namreč odprli omenjeno razstavo 5. oktobra, 14. oktobra pa smo začeli gledališko sezono SSG s predstavo Woyzeck, nenazadnje je bila v okviru festivala Komigo na sporedu tudi komedija Io e Pirandello (7. oktobra) s priznanim italijanskim igralcem Paolom Rossijem, čemur je sledila še komedija Pica za dva, ki jo je 11. oktobra pripravilo KD Sedej iz Števerjana. K temu naštevanju bi lahko dodali še marsikatero zanimivo pobudo, ki je oktobra na sporedu v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici in ki bi bila vredna, da jo zabeležimo.
V preteklosti smo kot “samoumevno” sprejemali prakso goriške občinske uprave, da je pri obveščanju javnosti “spregledala” oz. ni upoštevala dogodkov slovenskih kulturnih organizacij. Vsekakor smo si stalno in odločno prizadevali, da bi le-ti dobili svoje pravo in enakopravno mesto v goriški kulturni stvarnosti.
Prepričan sem bil, da bomo v okviru EPK 2025 priča ugodnejšim razmeram, a stara in utečena praksa ne popušča.
Goriškim občinskim možem predočam, da smo slovenske zamejske organizacije v Gorici na kulturnem področju – in tudi na drugih – redno in zavestno delovale v prid celotni naši goriški skupnosti in za razvoj celotnega goriškega mesta. Ne gre namreč pozabiti, da smo tukajšnji Slovenci občani in davkoplačevalci v občini Gorica. Gorica je tudi naše mesto, za dobrobit katerega se vsakodnevno zavzemamo. To opravljamo z zornega kota, ki sloni na prepoznavanju medkulturnosti, sožitja in vrednotenja različnosti, kar se vse globoko sklada z vsebinami EPK 2025.
Upati je torej, da bodo v naslednjih mesecih slovenski dogodki enakopravno upoštevani s strani goriške občine, ki naj bi se dvignila na novo raven presojanja naše stvarnosti. Ta preskok bi bil dejansko izjemna pridobitev, ki po pomenu daleč presega železniške podhode.
V zaključku izpostavljam še misel, vezano na EPK, ki jo premlevam že dalj časa in je namenjena institucijam in odgovornim subjektom tako v obeh goriških občinah kot tudi v naši Deželi FJK in Sloveniji. Slovenske zamejske organizacije doslej niso stale križem rok v pričakovanju leta 2025, ko naj bi “Nova Gorica in Gorica postali Evropska prestolnica kulture”. Stalno in prepričano so si prizadevale za vzpostavitev in negovanje čezmejnega sodelovanja, za prečkanje in odpravo meja med Italijo in Slovenijo (in to že v času Jugoslavije). Čezmejni stiki, obmejno sodelovanje so nam, zamejcem, dobesedno pisani na kožo in so del našega vsakdana oz. molekula DNK, ki je nosilka naše genetske čezmejne informacije. Obstajajo namreč projekti z “dolgo kilometrino” in so že davno ukoreninjeni v čezmejni praksi (kot npr. Across the border, Komigo, Koncerti na meji itd.).
Prihodnje leto bosta Nova Gorica in Gorica postali prestolnica evropske kulture. Pričakoval sem, da bodo posamezni projekti “z dolgo čezmejno kilometrino” dodatno upoštevani oz. bili sposobni v letu 2025 opraviti nadvse razpoznaven, prepričljiv in kvaliteten preskok na vsedržavno raven pri izvajanju posameznih pobud. Pričakoval sem, tako s strani EZTS v Gorici, Zavoda Go! 2025 v Novi Gorici kot tudi občin Gorica in Nova Gorica ter Dežele FJK in Republike Slovenije, drugačen pristop, posebno podporo, zakaj ne tudi dodatno nagrado – brez pretiranega opazovanja (ali pač!) pod povečevalnim steklom – dosedanjim pionirjem čezmejnosti na obeh straneh meje.
Naš cilj je še vedno, da se v okviru posameznih in že utečenih projektov predstavimo “s posebno kulturno ponudbo v letu 2025”, ki naj bi predstavljala dodano vrednost EPK-ju. Še je čas, da kulturni subjekti obeh Goric, skupaj ali posamezno, lahko marsikatero zamisel izvedemo “eklatantno” v naslednjem letu.
Pri vsem tem vsekakor ne gre spregledati, da je naš cilj jasno začrtan: Nova Gorica – Gorica, EPK 2025 mora uspeti! Je kapital, ki ga ne smemo zapraviti. EPK je tudi vlak, ki pripelje mimo samo enkrat; kdor ga zamudi, ne bo imel več nove priložnosti.
Igor Komel, predsednik Kulturnega doma v Gorici
