Reportaža

Emanuela Klanjšček, Števerjanka, ki živi v Barceloni, o času koronavirusa v Španiji…

Emanuela Klanjšček, Števerjanka, ki živi v Barceloni, o času koronavirusa v Španiji…

Izredne razmere zaradi koronavirusa tudi v Španiji. Barcelonski vsakdanjik v očeh goriške Slovenke.

Emanuelo Klanjšček, ki že od 16. oktobra 1989 živi in dela  v Barceloni v Španiji, sem pred dnevi povprašal, če mi pove, kako sama s svojimi tremi sinovi doživlja to mračno obdobje, ki ga označuje koronavirus covid-19.
V Španiji so razmere slabe. Medtem ko ta zapis objavljamo na spletu, je v Španiji okuženih 42 tisoč ljudi, tri tisoč mrtvih imajo že, ozdravelih pa štiri tisoč ljudi (sreda, 25. maja).
Emanuela je Števerjanka in je vesele narave, a mi takoj pove, da so zadeve resne, saj pravi, da se Katalonci držijo samoizolacije, medtem ko je v Madridu drugače, saj tam ljudje še vedno hodijo v restavracije, bare, veliko okuženih hodi okrog, med njimi so tudi ministri…., tudi zaradi tega imajo Katalonci vsega dovolj.
Dogovoriva se za pogovor, a potem mi sama predlaga, da bo raje kar napisala dnevnik, kako sama živi karanteno.
Pisala je minulo nedeljo, 22., in v ponedeljek, 23. marca, zato so podatki danes, v sredo, 25. marca, ko objavljamo na spletu, seveda drugačni!
Hvala Emanueli, ki sicer živi v Barceloni, a ima srce še vedno v rodnih Brdih!

Jurij Paljk

 

“Ob nedeljah v Barceloni je 10. ura še zelo zgodaj zjutraj. Barcelončani vstajamo kasneje, da tudi s tem poudarjamo pomen prazničnega dne, ker nam ni treba iti v mesto, na delo. Tu pri nas v Španiji je ob nedeljah vse bolj živahno. Mi živimo pred parkom Park Guell in turisti se ob prazničnih dneh pomnožijo kot gobe v gozdu ob jesenskem dežju. Taksiji švigajo gor in dol, v parku se sliši otroški smeh, na cesti pa se prepletajo večjezične govorice, povsod živžav, šum in naglica, popevke po radiu, pralni stroji … Mesto pač.

Sem na balkonu. Zalivam rožice. Zrak je še kar mrzel za ta čas, saj smo že padli v naročje pomladi; je pa čist, skoraj gorski, svež zrak. Mesto molči. Na cesti ni nikogar. Sosedova okna so zaprta. Tišina. V parku žvrgolijo ptički. Zdaj so oni naša družba. Nenehno tekanje smo zamenjali za počitek. Virus nas je ustavil. Kako more tako majhna, mikroskopska celica ustaviti naše ogromno mesto? Kaj pravim mesto: državo! Kaj pravim državo: svet! David proti Goljatu? Predsednik Sanchez je pravkar z resnim obrazom opozoril po televiziji, da moramo “biti pridni” še 15 dni. Drugih 15 dni, ki se bodo priključili tistim 15 dnem, odkar smo že “pridno” zaprti v stanovanjih. Stvar je resna. “Domingo atípico” pravi general zraven predsednika, ki mu visijo raznovrstne medalje na jopiču (in potem pravijo, da je moje božično drevesce nakopičeno z balončki; bi morali videti ta jopič!). Domingo atípico in ne samo domingo. Vse je atipično. Stalno preverjajo, če smo doma. Policaji se vozijo okoli parka. Droni letijo nad našo glavo in opozarjajo, naj ostanemo doma. Avte ustavljajo po ulicah, kot da bi bili vsi zločinci in “mešetarji”. Atipično! Beseda pandemija je postala naš vsakdanji kruh. Do danes je v Španiji okuženih 28.572 ljudi, med njimi je 12 % oseb iz zdravstvenih krogov, zdravnikov, bolničarjev, 1720 mrtvih in te številke naraščajo. Pandemija ne pozna statusa: znani, neznani, beli, rumeni in črni, katalonsko, angleško ali špansko govoreči … Balkon mi je v pripomoček, da se razvedrim in nadiham svežega zraku. Postal je moje središče, “public center”. Od tu vidim sosede ob oknih, ko ob 20. uri ploskamo v zahvalo našim zdravstvenim delavcem, ko tolčemo s kuhalnico po loncih (caçerolada), ko protestiramo proti vladi ali če kaj zapojemo, čeprav tega je bolj malo (hvala Bogu, ker naši sosedje niso prav nadarjeni za petje). Ta moj “public center” pomaga, da je stanje doma še pozitivno in uravnovešeno. Pomaga, da nas ni strah pred katastrofalnimi novicami, ki se dan za dnem pojavljajo na spletu, pomaga, da se še marsikdaj smejem pri kakšnem stavku in vicu. Facebook, ki sem ga večkrat odpravljala in zapravljala, je zdaj moj največji spremljevalec. Iščem sicer simpatične situacije, da mi pozitivnost in dobro vzdušje pomagata pri dnevnih opravkih. Pozitivnost je božja mana, smeh nima cene.

Tudi potrpežljivost je zanimiva “žival”. Biti doma zaprti je težka stvar za odrasle, kaj šele za naše otroke … Vsakdanji “tran-tran”, ven in noter iz hiše, odbojka, nogometni treningi, lepo vreme, ki nas vabi na sprehod in nas vleče na plažo, vse to je postalo lep spomin. Šole so zaprte in zaradi tega so moji fantje še kar (zelo) veseli. Pa povejte mi odkritosrčno, če imate doma kakšnega otroka žalostnega za to … ker ne more v šolo! V spomin mi prihaja potres iz leta 1976, ko smo izpite 5. razreda osnovne šole opravili pod lopo (nadstreškom) poleg osnovne šole v ulici Randaccio, ker je šolska stavba zaradi potresa imela polno razpok. Ah, kako je bilo luštno, zanimivo in živahno … Zdaj so otroci prav tako veseli, da so doma, kot mi takrat. Otroško veselje je pač vedno veselje, pred 40 leti in danes. Ta novi “status quo” nam da možnost, da lahko “povlečemo” jutranje spanje, naenkrat so profesorji postali prijazni in prijateljski, naloge so zanimive in lahke. V tem nam pomaga “gospod” internet, ki je postal ogromna pomoč med temi štirimi stenami. Skoraj bi rekla, da so postali moji fantje kot polži, ko pada dež: pokukajo iz sobe samo, če rabijo pomoč pri nalogah ali če so lačni. Gospod internet je bolj zanimiv kot mama … Kar se tiče hrane, smo se morali tudi pri nas prilagoditi navodilom. Edine odprte trgovine v tej pandemiji so jestvine in lekarne. Kitajci so skrivnostno “pobegnili” kakšen dan pred izbruhom virusa. Ta vsemogočni narod je kar naenkrat zaprl trgovine in restavracije in izginil na dopust. Atipično! Dnevne zadeve, kot je bila “špeža”, so postale nekoliko bolj zahtevne: navodila so jasna: naj gremo čim manj v trgovino, z masko in rokavicami in moramo biti kakšen meter daleč drug od drugega. Prav zaradi tega sem se naenkrat navadila pisati seznam tega, kar rabim, kot je po starem pisala naša nona, ki je živela kakih 8 km proč od trgovine in ni imela avta. Vse pride prav, tudi stare navade. Pridno kupim, čakam daleč v vrsti in zbežim domov, kot da bi me zasledoval vrag. Pa čeprav so ulice prazne. Meni je raznovrsten: mešam malo po špansko (paella), malo po italijansko (lasagne), malo po slovensko (krofi), sadje in zelenjava sta prisotna povsod, pa čeprav je “lep zelen klorofil” v krožniku zame “lepo prijateljstvo”, za moje fante pa ni prav tako. In tukaj bi “padel” na mizo ta znani stavek naših dedov: bi moral vedeti, kaj je lakota v času vojne! Upajmo, da ne bo postal “lema” tudi v tej pandemiji … In čas gre naprej: “eppur si muove”; rekla bi, da kljub temu gremo (in moramo) naprej. Brez dvoma nam bo to atipično stanje prineslo kup dobrih in pozitivnih sprememb. Pravijo, da se zdaj vidijo ribice v beneških kanalih, pravijo, da se je znižala kontaminacija na Kitajskem, ne vem, ampak ptičje žvrgolenje tukaj na mojem balkonu v Barceloni prav “paše” in sveži zrak tudi. Gotovo bomo zlezli iz te “korone” brez nje.

Uživajte tudi vi na svojem domu kot mi, da bo ta “domingo atípico” del naših zgodb, čez nekaj let. Saludos z mojega “public center” balkona.”

 

25.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!