Dvoživka žaba
Jezikovnica (199)
Ena izmed finalistk za besedo leta 2024 je bila tudi dvoživka, zato sem v prejšnji Jezikovnici pisala o tem, kaj dvoživka v prvotnem pomenu besede sploh pomeni, med drugim sem naštela nekaj dvoživk z zanimivimi poimenovanji, kot so krastača, močerad in močeril. Ker prihaja čas, ko se dvoživke prebujajo iz zimske otrplosti, ki jim pomaga preživeti hladni del leta, in se bomo z njimi začeli srečevati tudi ljudje, je kar prav, da pogledamo malo dlje od svoje konice nosu in se spoznamo z njimi tudi v jezikovnem smislu.
Ko se otrok uči jezika, se prej kot s kako drugo dvoživko – gotovo sreča z besedo žaba. To je preprosta, dvozložna beseda z dvema samoglasnikoma in šumnikom ž, s katerim imajo majhni otroci ponavadi težave pri izgovarjanju, zato je toliko priročnejša prav za vadbo izgovora ž. Ste se kdaj vprašali, od kod izvira beseda žaba in kaj vse z njo pravzaprav poimenujemo? Po SSKJ je žaba “manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami”. Besedo žaba si delimo z več slovanskimi jeziki, celó napiše se žaba enako tako v južnoslovanskih kot tudi zahodnoslovanskih in vzhodnoslovanskih jezikih, tudi v praslovanščini in stari cerkveni slovanščini je žaba bila žaba, torej je res stara beseda, ki se začuda v tisočletjih ni nič spreminjala. Izhajala naj bi iz indoevropskega prajezika, in sicer iz besede, ki naj bi označevala pomene ’sluzast, zdrizast, sluzasta žival’, kot se lahko poučimo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja. Da je žaba bila žival, s katero so se naši predniki pogosto srečevali, saj njihovo okolje ni bilo tako antropocentrično, kot je danes, kjer pogosto za žabe ni (več) ustreznega življenjskega prostora, pričajo zemljepisna imena, kot sta Žabnica in Žabjak ter priimka Žabar in Žabnikar, poznamo pa tudi slabšalno poimenovanje za človeka, ki je žabar, označuje pa prebivalca Ljubljane – pač zaradi bližine Ljubljanskega barja, močvirnega življenjskega prostora, ki je (bil) raj za žabe.
V slovenščini pa žaba ni zgolj vrsta živali oz. samica te živali (samec je žabec), temveč je dobila veliko prenesenih pomenov, in to od sodobnejših, kot je npr., da je v množini sopomenka za ženske hlačne nogavice ali otroško pleteno oblačilo v enem kosu (obleči, navleči žabe ali žabice) ali da se je tako nekoč imenoval avto znamke Citroën (odpeljati se z žabo), do starejših, da je npr. oznaka za človeka manjše rasti ali otroka (npr. žaba mala). Poznamo pa tudi več frazemov, v katerih nastopa žaba, s katerimi se lahko seznanimo v frazeološkem gnezdu SSKJ: pijan je, da bi žabo vikal (zelo pijan), gledati koga kot žaba jajce (začudeno), majhna žaba daleč skoči (tudi nekdo, ki je majhen, je lahko uspešen), toliko mu je mar kot žabi za lešnik (ni mu mar). Predvsem ob zadnjem sem se spomnila na lik žabe regice iz sodobne pravljice Svetlane Makarovič: Sapramiška, v kateri se regica na vse kriplje trudi, da bi Sapramiški pomagala streti lešnik, vendar ga nazadnje izgubi – zelo ji je bilo mar za lešnik, vendar nalogi žal ni bila kos. Žabe so tudi glavna zvezda v znameniti pesmi Josipa Stritarja Žabja svatba, ki je postala še bolj znamenita z imenitno uglasbitvijo Vinka Vodopivca.
Na splošno žaba (na žalost) nima pozitivne konotacije, saj označuje tudi pijanca (podobno kot žolna ali krava), čeprav je res tudi nasprotno, da se po žabi ali žabici imenuje plavalna tehnika. Žabica pa je tudi sopomenka za ključavnico obešanko in “odboj vrženega kamna od vodne gladine”. Pa ne samo to, bogastvo pomenov žabica v SSKJ je še številnejše: bolezen goveda in ovac, ščipalka oz. zaponka pri zavesah in nogavicah, dereza, preprosto glasbilo iz orehove lupine, spodnji konec loka za godala, metelčica, element klekljane čipke in vrsta tiskarske napake. Ste si lahko mislili, kako pomembne so bile žabe v naši (jezikovni) preteklosti, da je iz njih nastalo toliko pomenov?
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
