Dvig DDV: konec pravljice o neoliberalizmu
Slovenska vlada je po “poletnem premoru” v zadnjih tednih spet začela na polno premlevati ukrepe, s katerimi želi Slovenijo popeljati iz krize brez pomoči velike matere Evrope. Na mizi je tako hkrati več predlogov, ki jim javnost že skoraj težko sočasno sledi. Vsi omenjeni predlogi so namreč sestavni del tistih bistvenih strukturnih reform, ki jih Slovenija potrebuje za izhod iz krize.
Paleta novih sistemskih ukrepov
Če gremo po kronološkem vrstnem redu glede na predstavljene predloge, moramo najprej našteti reformo trga dela (enotna pogodba za nedoločen čas) in pokojninsko reformo. Na vrsto sta nato prišla predloga za upravljanje z državnim premoženjem: govorimo o ustanovitvi Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki naj bi nadomestil Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb (t. i. “Pahorjevo agencijo”). Na novonastali SDH naj bi prenesli vse državne deleže v slovenskih podjetjih: skupno naj bi bilo nekaj čez 10 milijard evrov. Reševanje bančnega sistema bo po idejah finančnega ministra Janeza Šušteršiča nadalje potekalo s pomočjo t. i. slabe banke: gre za agencijo, ki bi z državnim poroštvom nase prevzela vse slabe in nezavarovane (ali slabo zavarovane) terjatve. Tako bi se slovenske banke “očistile” slabih naložb in bi lahko spet prevzele svojo osnovno nalogo: kreditiranje gospodarstva, ki doživlja v tem trenutku hudo recesijo. Nazadnje je slovenska vlada predstavila še osnutek proračuna za naslednji dve leti, ki kot najbolj sporen ukrep predvideva zmanjšanje mase plač v javnem sektorju za 5 odstotkov.
Kako se bodo omenjeni ukrepi odrezali in kakšen bo njihov učinek na zdravje slovenskih javnih financ, bomo lahko ocenili v prihodnjih mesecih in letih. Kljub temu pa da se je prejšnji teden v javnosti predstavljal niz tako pomembnih ukrepov, je v ospredje (in na naslovnice vseh medijev) prišel drugi ukrep, ki bo imel neprimerno manjši učinek na slovensko gospodarstvo, a je kljub temu dvignil največ prahu. Gre za predlog dviga DDV na nekatere gospodarske dejavnosti z 8,5 odstotne na 20 odstotno stopnjo. Dodatna davčna obremenitev bo prizadela komunalne storitve (npr. odvoz smeti), uporabo športnih objektov, časopise in revije, hrano za domače živali, čiščenje oken in zasebnih stanovanj, frizerske storitve in prodajo cvetja in sadik. To naj bi v državno blagajno navrglo med 60 in 70 milijonov evrov: ne gre za količinsko pomemben priliv, kljub temu pa gre za potezo, s katero je vlada brcnila v temo. Ukrep je povsem nepotreben (in za vlado potencialno nevaren) iz dveh razlogov, enega splošnejšega in enega nekoliko bolj kompleksnega.
Liberalna ekonomija ne predvideva zviševanja davkov
Vlada Janeza Janše je, začenši s finančnim ministrom Janezom Šušteršičem, osnovala svojo ekonomsko politiko na liberalnih postavkah. Šušteršič je zastopnik mladoekonomistov, tiste veje slovenskih ekonomistov mlajše generacije, ki so se sklicevali na neoliberalizem, gospodarski nauk Miltona Friedmana. Če zelo poenostavimo to pomeni čim manj države v gospodarstvu oz. čim več zasebnega sektorja in čim manj državnih intervencij. Ali če nauk poskušamo predstaviti s konkretnim primerom predvolilnih obljub Janševe koalicije: nobenega zviševanja davkov in odpravo logike nacionalnega interesa, kar z drugačnimi besedami pomeni prihod tujega kapitala v Slovenijo, ki ga doslej malodane ni bilo. Volilna kampanja Janševe SDS in Virantove Državljanske liste je temeljila na teh postavkah: stanje vzbuja veliko skrbi, morali bomo uvesti restriktivno ekonomsko politiko, to pa bomo skušali doseči z rezi v nepotrebne in odvečne stroške države ter s prodajo državnega premoženja. Zviševanje davkov, so govorili, ne pride v poštev, ker bi to še bolj potolklo že tako ogrožena slovenska podjetja. In vlada je v tem slogu tudi vseskozi delovala. Tujih kupcev sicer še ni našla, a ostalo je potekalo v “neoliberalni” logiki. V tem obdobju so večkrat obravnavali predlog Zorana Jankovića in njegove Pozitivne Slovenije o povišanju splošne stopnje DDV za 1 odstotno točko kot uničujoč za slovensko rast. Vedno v slogu: z ukrepi ne smemo škodovati podjetjem ravno v tem obdobju kreditnega krča. Zato je odločitev, da se nekaterim kategorijam poviša DDV, pomenila precejšnje presenečenje. Predvsem je s tem vladna koalicija požrla eno od predvolilnih obljub. Skratka ravnala je v nasprotju s svojimi predvolilnimi napovedmi. In to je seveda za vsakega politika in za vsako stranko (ali koalicijo) slaba popotnica.
Problem povišanja davka na tisk
Vprašanje je seveda, zakaj je vlada ravnala na tak način. Odgovor, ki ga je ponudil minister Šušteršič, je preprost: šlo naj bi za poteze, ki so potrebne za izpolnjevanje obljub evropskim partnerjem v zvezi z ohranjanjem vzdržnosti javnih financ. Vse bolj naj bi namreč v tem kontekstu prihajal na dan predlog, da bi se v naslednjih letih, če bodo razmere še vedno tako hude, dejansko povišala tudi splošna stopnja DDV, kateri so bile vse koalicijske stranke še nedavno tako nasprotne. Kar pa je v zadnjem tednu dvignilo največ prahu, je bil dvig DDV na tiskane medije. Spet lahko rečemo, da je šlo za nepotrebno potezo, ki bo vladi in vladajočim strankam še kako škodila. Stopnja DDV za prodajo časopisov in revij se bo dvignila za 11,5 odstotkov, kar bo tiskane medije pripeljalo do dveh možnih posledic: časopise bo treba podražiti in racionalizirati ter poceniti njihovo strukturiranost in notranje delovanje. V obeh primerih je to (negativen) poseg na področje medijskega trga (predvsem za manjše in za regionalne tiskane medije): in za medije pomeni ta pristop zakonsko omejevanje njihovega delovanja v vlogi nadzornikov ali psov čuvajev. Janša in njegova vlada pri slovenskih medijih nista nikoli uživala prevelike simpatije (in ta antipatija je pogosto prehajala že na področje predsodkov): s tako potezo pa bo medijska podoba vlade nedvomno še slabša.
Andrej Černic
Preberi tudi
Slovenija
