Duhovna oskrba v bolnišnicah

Piše: Jožica Marija Ličen

Človek ne živi samo od kruha

Pri svojem karitativnem delu sem se neštetokrat prepričala in na glas tudi povedala: “Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust”  (Mt  4,4). Tako je ta stavek postal, vsaj v Škofijski karitas Koper, nekakšno pravilo našega dela, kajti mnogokrat bi se lahko zgodilo, da bi nas premamila misel, da smo za človeka naredili vse, če smo mu dali paket hrane ali plačali položnice. Iste besede veljajo za delo z mladimi, družinami, še posebej pa z invalidi, bolniki in drugače preizkušenimi. Medicinska znanost, zdravila so bolnim še kako potrebna, vendar preizkušen človek potrebuje tudi Boga, potrebuje Božjo besedo, ki daje upanje in vero; potrebuje ljubezen bližnjega.

Po mesecih trpljenja in preizkušenj v bolnišnici v Šempetru pri Gorici, Izoli in negovalni bolnišnici v Sežani sem na Svečnico prišla domov, brez desne noge pod kolenom, nemočna, potrebna pomoči sočloveka. To so bili težki časi tudi zato, ker je covid-19 zapiral vrata človeku in Bogu. V Šempetru je še šlo, saj je takrat bilo manj strogih ukrepov, zelo sem bila vesela obiska generalnega vikarja gospoda Slavka Rebca, v bližini bolnišnice pa je Petrov dom za duhovnike in gospod Boris Kretič je prihajal s tolažilno besedo in sveto hostijo, pa ne le k meni, marveč tudi k drugim bolnikom, ki so ga poznali in povabili. Kasneje sem bila v bolnišnici v Izoli, tu je prihajal duhovnik le na klic ali na prošnjo prijateljev in znancev in na vratih se je pojavil gospod Zorko Bajec. Njegove vzpodbudne besede so mi dajale moč. Ko obiski niso bili mogoči, sva ostala povezana preko telefona in pred vsakim pomembnim dogodkom mi je po telefonu vlival moč, zame je bil to velik blagoslov. Ob tej priložnosti naj povem, da sem veliko razmišljala o številnih pridigah, kjer je postavljena v ospredje pozornost do bolnih in ostarelih. Lepa vsebina, ki je v praksi prej izjema kot pravilo. Sledilo je pet mesecev okrevanja v negovalni bolnišnici v Sežani. Hujše kot bolezen sama je bila ‘covid preventiva’ … Gospodu Sandiju Skapinu je bilo dvakrat dovoljeno, da mi je prinesel sveto hostijo. Je bil pa Božič presenečenje, saj so sestre na hodnik postavile jaslice in me odpeljale zraven. Na božični dan pa nas je razveselilo voščilo večine osebja ‘srečen Božič’. Morda tudi zato, ker je gospa Tatjana, ki pri Karitas vodi program Popoldan na cesti, poskrbela, da so ‘njeni otroci’ pripravili voščilnice za celotno osebje bolnišnice. Zakaj to pišem? Pač zato, da ni potrebno samo čakati, obojestransko si je lepo podati roko. Pa še to naj povem, ko sem si nekoliko opomogla, sem ob nedeljah šla v terapevtsko sobo k TV sveti maši. Lepo je bilo, ko je bila enkrat mesečno v slovenščini, drugače sem brskala po hrvaških in italijanskih postajah.

Neke nedelje je prišel mimo zdravnik in me vprašal, iz katere cerkve je ta prenos. Odgovorila sem, da iz Vukovarja. Nič posebnega, presenetilo me je njegovo vprašanje ‘a Slovenci nimate vsako nedeljo svoje maše po TV?’… Ja, ‘takle mamo’, je bil moj odgovor, ki mi ne da mira. Tudi tu bo treba nekaj spremeniti, obojestransko, saj sem v učbenikih zdravstvenega osebja zasledila, da je potrebno vsakemu pacientu zagotoviti duhovno oskrbo.

Julija sem prišla v URI Soča. Zelo lepo je poskrbljeno za nas, tudi duhovna oskrba. Šla sem na pogovor k strokovni delavki in med drugim sem povedala tudi, da sem sodelavka Karitas. V isti sapi mi je posredovala informacijo, da vsak torek prihaja v ustanovo bolnišnični duhovnik gospod Miro Šlibar, ki lahko pride na obisk, vsekakor pa ima v bolniški kapeli ob 16. uri sveto mašo. Še več, telefonirala mu je, da sem na A oddelku in me lahko obišče. S sostanovalko sva šli k sveti maši, skromna kapela, za vozičkarje premajhna, vendar je na vidiku nova, večja. Bog daj! Med sabo se nismo poznali, vendar je kmalu stekla komunikacija. Ta dan je imel gospod Šlibar rojstni dan, somaševal je tudi njegov sošolec iz semenišča. Še posebej smo bili presenečeni, ker je bil pri sveti maši tudi direktor ustanove, gospod  Čadež, dr. med., še več, celo ministriral je … Povem vam, da je zvonček drugače pel. O gospodu Miru Šlibarju sem veliko slišala od prijateljev in znancev, ki jih je obiskoval v času bolezni ali povabil na romanje bolnikov v Lurd, ta dan pa je dokazal, da je srčen človek, ki zna povezati ljudi. Naslednji torek so prišli še novi. Dober glas je očitno šel od ust do ust.

Sveta maša je bila malo več kot pol ure, dragocen je bil pogovor med udeleženci. Izmenjali smo poglede in tudi iskali možnosti, kako preprosto pristopiti k pacientom in jih seznaniti z možnostjo duhovne oskrbe. Res je na oglasni deski lepo razloženo, kdaj, kje in kdo, tudi kontakt po telefonu, če bi kdo želel pogovor izven tega. Bilo je toliko modrih misli in predlogov, zato so mi naročili, naj napišem nekaj misli. V roke mi je prišla še sveža knjižica Duhovno spremljanje bolnikov v slovenskih bolnišnicah skozi čas. To je dragocena raziskava, kaj je na področju spremljanja bolnikov v bolnišnicah, ki dokazuje, da se je na tem področju veliko naredilo in kliče po še. Avtorji prispevkov so prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Ignacij Slana CM, mag. Roman Starc, Miro Šlibar ter bolnišnični duhovniki po vseh škofijah.

Lepo je razloženo, kdo je v kateri bolnišnici odgovoren za duhovno oskrbo. Vendar zbornik sam po sebi ne bo imel uspeha, če ne pride do ljudi. Ko si zdrav, ni toliko zanimiv, ko zboliš sam ali kdo od tvoje družine, je to še kako pomembno. Prav zato je naša mala skupina predlagala, da to knjižico dobijo vsi duhovniki in z njeno vsebino seznanijo občestvo, v katerem delujejo. Morda bi bil primeren Dan bolnikov 11. februar ali ob različnih srečanjih po župnijah. Ni sicer potrebe, da bi vse to slonelo na župnikovih ramah, dovolj je, da bi se o tem podučil en član ŽPS ali Karitas in poskrbel, da bi prišla informacija med ljudi. Po dekanijah in škofijah je veliko predavanj, morda bi bilo postno predavanje o potrebah človeka po duhovni oskrbi prvi korak. Izkoristimo znanje ustvarjalcev tega zbornika in povabimo koga od njih. Verjemite, da ima obisk duhovnika in sprejem zakramentov enako, če ne še večjo težo kot kupi tablet. Ne boli samo telo, boli tudi duša.

Za konec bom zapisala le svoj odgovor gospe zdravnici. Vprašala me je, če si želim protezo, in tako zelo iskreno, iz srca sem rekla, da me je tega malo strah, ker vem, da bo potrebno veliko delo, da pa čutim dolžnost do številnih ljudi, ki so v času moje bolezni zame molili, tudi tako se bodo lahko prepričali o moči molitve. Boglonaj vsem in vsakemu posebej.

Preberi tudi

Končno so počitnice spet tu!

Kristjani in družba

Marija ima rada vse otroke

Kristjani in družba

Poziv papeža k spremembi proizvodnje energije

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme