Drago Štoka o skorajšnjem deželnem svetu SSO
To je trenutek, ko se SSO sreča s članicami in pride do skupne obravnave določenih tematik. O vsebini dnevnega reda in aktualnih tematikah, ki zadevajo delo krovne organizacije, smo se pogovorili s predsednikom Dragom Štoko.
Predsednik Štoka, kako ocenjujete trenuten odnos med krovno organizacijo in članicami?
Statut Sveta slovenskih organizacij (člen 7) določa, da se mora deželni svet SSO sestati vsaj enkrat letno in odobriti tekoči obračun oz. proračun organizacije. Zadnje čase smo začutili potrebo po vsaj dveh sestankih na leto, zato predsednik Sveta sklicuje tudi poletno zasedanje. Predsednik Sveta Aldo Jarc je tako sklical sejo za sredo, 27. junija, v Finžgarjevem domu na Opčinah z dnevnim redom, ki sta ga odobrila tako Izvršni odbor kot predsednik Sveta: tematika bo osredotočena na naš zamejski tisk oz. “mass media”, ki so za nas vse izredno pomembni. Ekipa mladih organizatorjev je na delu in upam, da bo deželni svet SSO s tega zasedanja izšel bogatejši, predvsem pa bolje informiran o sedanjem položaju našega tiska in ostalih komunikacijskih sredstev.
Odnos med krovno organizacijo in članicami je kar dober. Potreb, ki jih prinašajo v pretres Izvršnemu odboru, je veliko, da v določenih trenutkih že skoraj s težavo odgovarjamo na vse. V prihodnje bomo morali nameniti še več truda boljšemu pretoku informacij in dvigniti raven sodelovanja. Smisel SSO-ja so namreč njene članice. Brez njih SSO-ja ne bi bilo.
Preživljamo precej zahtevne čase. Kako vidite medsebojno sodelovanje s članicami, da bi splošni krizi čim bolje kljubovali? Kateri so temeljni cilji, ki jih nikakor ne smemo prezreti?
Izvršni odbor SSO se zaveda sedanjih težkih časov, ve, da gospodarske krize še ne bo tako hitro konec, čuti, da so mlajše generacije pri tem zbegane.
Naše članice so s predsedstvom oz. Izvršnim odborom v stalnem stiku in mi jim moramo biti na razpolago v vsakem trenutku, posebno danes, ko jim finančni rezi tako s strani italijanske vlade kot tudi delno slovenske vlade oz. pristojnih ministrstev otežujejo normalno delovanje. Kot slovenska narodna skupnost smo se v vsej povojni zgodovini (glej skoro petdesetletno totalno zanemarjenje slovenskih oz. jugoslovanskih oblasti do enega dela manjšine!) vedno znašli in smo kljub vsemu kljubovali vsem viharjem. Prepričan sem, da se bomo znali primerno soočiti tudi s to ekonomsko krizo, ki nam že tretje leto grozi in šibi naše delovanje in našo ustvarjalnost.
Bomo vzdržali in prej ali slej izšli zdravi iz te nevarnosti.
Glavno vprašanje so seveda finančna sredstva. Tako na strani Dežele FJk kot Slovenije se pojavljajo nekatere novosti. Kaj naj članice pričakujejo in na kaj morajo biti pozorne? Ugotavljamo, da je delovanje članic SSO kar precejšnje in obsega velik krog ljudi. Točka odlike je pri tem to, da društva in organizacije delujejo na območju ter predstavljajo pomembno povezovalno vez. Ali se vam ne zdi, da se to večkrat spregleda na račun večjih organizacij?
Seveda so finančni problemi v ospredju naših misli in načrtov, a za zdaj utečeno delovanje gre naprej. Prihranjevati je pač treba povsod, kjer je to potrebno, vendar naše dejavnosti ne smejo zamreti. Naše območje moramo kljub vsemu gojiti, mu prisluhniti in nobeno manjše društvo ne sme trpeti na račun večjih organizacij. Za nas je potrebno vsako društvo na vasi, v mestu ali predmestju, ker se le s stalno prisotnostjo lahko krepijo narodna in jezikovna zavest, ljubezen do rodne zemlje, do stoletnih tradicij in naše zgodovine. Zato si bomo še naprej z vso silo prizadevali za obstoj in delovanje vseh naših društev, kjerkoli delajo in ustvarjajo.
Kakšni tematiki boste namenili pozornost na zasedanju deželnega sveta?
Mediji, tako tiskani kot tisti, ki izhajajo v digitalni obliki ali na spletu, imajo zelo velik pomen. Tu pa pride predvsem v poštev nujna modernizacija naših komunikacijskih sredstev.
Živimo v novi dobi, v dobi elektronskega sistema, in zato se moramo prilagajati časom sodobnih zahtev, modernih prijemov, novih zamisli in uresničevanj. Moramo se absolutno modernizirati, kjerkoli je to mogoče.
Mediji imajo velik pomen, še posebno, ko gre za narodno skupnost, kakršno predstavljamo Slovenci v Italiji. Kakšne reforme potrebujemo na tem področju? Primorski dnevnik preživlja težaven trenutek. Tudi ostali mediji niso na rožnati veji. Ali se lahko kot narodna skupnost odpovemo medijski raznolikosti?
O krizi Primorskega dnevnika je bilo veliko napisanega. Jaz ne bi temu nič dodajal. Lahko rečem le to, da je stališče SSO, da mora Primorski dnevnik postati glasilo vseh Slovencev v deželi Furlaniji Julijski krajini in mora postati zrcalo vseh misli, načrtov, idealov, volje, s katerimi se naša slovenska narodna skupnost sooča. Tu ne sme več biti govor o levih in desnih, o vaših in naših, Primorski dnevnik mora biti glasnik vseh Slovencev v Italiji in kot tak ima zagotovljeno prihodnost in razcvet. Kdor hoče svoje posebne politične ideje ali ideološko prepričanje širiti, naj se poslužuje svojih sredstev, saj mu veljavni državni in deželni zakoni to omogočajo. Primorski dnevnik in Radio TS A (vključno s televizijskimi oddajami) pa morata biti nad našo politično in ideološko stvarnostjo in ne za eno ali drugo idejo in politično zavest. SSO je o pravilnosti svojega gledanja globoko prepričan.
Seveda pa bi bilo zgrešeno pri tem pozabiti na vse ostale medije oziroma jim namenjati manjšo pozornost. Vsi skupaj predstavljajo izjemno dediščino. Če vse to obravnavamo zgolj z vidika finančnih potreb in stroškov, potem delamo hudo napako. Problem medijev moramo obravnavati kot celoto. Tako kot je bistveno vprašanje prihodnosti Primorskega dnevnika, je na isti ravni tednik Novi glas. Pomislimo, koliko časnikarjev se je vzgojilo pri tem tedniku in sedaj opravlja poklic pri drugih medijih! Štirinajstdnevnik Dom je prav tako nekaj izrednega za Slovence v Benečiji in vsej videmski pokrajini. Z novim urednikom se je njegova kakovost še bolj dvignila. Imamo tudi mesečnik Mladiko, ki je prvovrsten prostor, kjer prihajajo do izraza razmišljanja, eseji in umetniška dela. Če pomislimo na vse to, lahko razumemo, zakaj smo kot narod še vedno trdno zasidrani v naših koreninah.
V zadnjem času so italijanske in slovenske oblasti namenile kar nekaj pozornosti Slovencem v Italiji. Najbolj pomenljiv je bil obisk predsednika Republike Giorgia Napolitana v Benečiji. Kako ocenjujete to srečanje?
Predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano je vse svoje življenje (rojen je bil v Neaplju pred 87 leti) namenil politiki in bil vseskozi, to je od leta 1945, zvest eni sami stranki, to je komunistični partiji Italije (PCI) in potem njenim naslednicam. V tej stranki je bil pri vseh pomembnih odločitvah, tudi pri onih težkih, kot so bile npr. sovjetska zasedba Madžarske in Češke. Vendar je znal v poznejših odločilnih trenutkih svoji stranki objektivno svetovati. Skratka: v tej stranki (PCI) je imel Napolitano večkrat tudi odločilen glas, predvsem mislim tu na prehodno fazo, ko je PCI šel preko raznih simbolov in logotipov, zastav ter načina delovanja do današnje bolj moderne in strpnejše stranke Partito democratico – Demokratske stranke.
Z Giorgiom Napolitanom sem se v svojem življenju srečal štirikrat, to sem že povedal za Novi glas. Vsakokrat me je srečanje z njim nekako iznenadilo oz. močno presenetilo.
Tako sem bil leta 2008 v družbi s predsednikom SKGZ Rudijem Pavšičem na Kvirinalu, ko nas je sprejel (zraven je bil tudi tedanji senator Miloš Budin) in nas presenetil z izjavo, da smo Slovenci v Italiji dali veliko italijanski demokraciji, da smo bogastvo za državo, da smo krepka in zdrava narodna skupnost. Te besede so na nas tri prisotne vplivale blagodejno, saj je le nekaj časa prej Napolitano dal dokaj čudno izjavo v javnost, ko je trdil, da smo Slovenci genociden narod, v svojih dejanjih tudi barbarski. Približno tako je dejal, ko je obravnaval tragičen problem fojb in vse, kar je po vojni z njimi povezano. Mi vemo, da niso v fojbah takoj po vojni končali samo Italijani, ampak tudi Slovenci, Hrvati, pač vsi tisti, ki se niso na hitro opredelili za komunizem in njegovo ideologijo.
Giorgio Napolitano je nam svojo izjavo o fojbah implicitno preklical in za to njegovo gesto smo bili zadovoljni, a v javnosti, do danes, tega še ni preklical. Taka so pač dejstva!
Potem sem Napolitana srečal še trikrat in z njim govoril: ko je bil predsednik slovenske republike Danilo Türk v Rimu, ko je bil še prej v Trstu in se vpisal v spominsko knjigo v Narodnem domu v Trstu, in končno konec maja, ko nas je sprejel v zastopstvu SSO in SKGZ v hotelu Carnia pri Tolmeču. Bili smo prisotni Luigia Negro, Giorgio Banchig, Rudi Pavšič in jaz. Tudi takrat se je predsednik Republike Italije z nami ustavil v več kot polurnem razgovoru in tudi tu je bilo izrečenih mnogo lepih besed, znakov spoštovanja do nas in našega dela v deželi Furlaniji Julijski krajini.
Kako bo vplivala njegova zavzetost za uveljavljanje pravic Slovencev v Italiji? Se je kaj spremenilo od tistega slavnega 13. julija 2010, ko so bili trije predsedniki v Trstu?
Kakorkoli se bodo stvari v Italiji še razvijale, lahko mirno rečem, da je Giorgio Napolitano gotovo predsednik, ki nam je doslej od vseh predsednikov italijanske republike namenil največ pozornosti.
Upam, da bo od vseh teh stikov slovenska narodna skupnost v prihodnje imela tudi koristne in žlahtne sadove.
Veliko pričakovanje je bilo tudi za obisk vladnega podtajnika Saveria Ruperta, ki je obljubil sklic vladnega omizja. Zakaj italijanska vlada toliko časa čaka na sklic tega omizja?
Državni podtajnik Saverio Ruperto, ki je bil 8. junija v Trstu, je bil glede skupnega zastopstva Slovencev v Italiji (SSO, SKGZ, SSk, DS in ZL) zelo jasen: za Italijo smo bogastvo, smo skupnost, ki je del italijanske državne stvarnosti, a je obenem narodna skupnost, ki jo ščitijo ustava in mednarodni sporazumi. Skupno omizje, ki bo v kratkem času, vsaj tako se zdi, nastalo v Rimu, mora v to smer: vse drugo bi bilo le zapravljanje časa in energij. Teh pa smo v povojnem obdobju že dovolj zapravljali, zdaj je čas za udejanjanje naših pravic in večdesetletnih pričakovanj ter legitimnih želja.
Bili ste tudi pri predsedniku vlade Republike Slovenije Janezu Janši. Kakšen je odnos nove slovenske vlade do naše narodne skupnosti?
Tak, kakršen mora biti! Slovenska vlada, pa naj bo izraz leve ali desne opcije, mora imeti do slovenske narodne skupnosti za mejo, v našem primeru do Slovencev v Italiji, vedno objektivno konstruktiven in neideološki pristop, kar se je žal tudi v bližnji preteklosti rado dogajalo. Želim si, da ima vlada v Sloveniji do vseh Slovencev za mejo pravičen odnos in da spoštuje njihovo delo, njihove misli, njihove želje. Na srečanju s skupnim zastopstvom Slovencev v Italiji je predsednik Janez Janša dokazal, da se bo teh naših načel držal in da nas bosta on in njegova vlada nas enakovredno obravnavala. To je v bistvu tisto, kar si od sedanje vlade v Sloveniji želimo; upamo, da ne bomo pri tem razočarani.
Na teh srečanjih je Slovence v Italiji zastopalo enotno predstavništvo. Kako ocenjujete delo v tem organu in kakšno vlogo bo lahko odigral v prihodnosti?
Vsekakor pomembno vlogo in to bo čas v prihodnje tudi dokazal.
V enotnem predstavništvu SSO, skupaj s SKGZ, predstavlja civilno družbo. Kakšen je odnos s predstavniki političnih strank, ki spadajo v enotno predstavništvo?
Ta odnos mora biti normalen, konstruktiven, saj smo konec koncev vsi “slovenskega naroda sinovi”. Skrb za naš obstoj, za naše življenje – to je v prvi vrsti našega dela in tega se SSO vsak trenutek zaveda, zato bo tudi v prihodnje delal le to, kar je naši narodni skupnosti v korist.
Ko je Urad za Slovence vodil minister Boštjan Žekš, je bil odnos do SSO nekoliko napet. Takrat je Urad kar dvakrat zaporedoma skrčil sredstva za SSO. Kakšni so danes odnosi z novim vodstvom Urada, z ministrico Ljudmilo Novak na čelu?
Za zdaj lahko rečem, da so zelo dobri! Bog daj, da bi daljna videnja ne opešala na težavni poti pametnega dialoga s slovensko narodno skupnostjo v Italiji, ki si ga vsi dobromisleči Slovenci tako v Sloveniji kot v zamejstvu tako globoko in iskreno želimo.
Julijan Čavdek
