Dragi nono! - Pismo Karlu Legiši, deportirancu iz operacije Bober

To noč sem po dolgih letih spet sanjal o tebi. Sedela sva … Ne, naj grem po vrsti. V ponedeljek zvečer sem se vrnil iz Bavarske. Z Marjo sva bila v Landshutu, po tvojih sledovih in sledovih še nekaterih Devinčanov. V teh letih sem se večkrat spomnil, da si včasih dejal, da bi rad še enkrat videl Bavarsko, kamor so vas kakih 600 fantov in mož iz 19 vasi devinsko-nabrežinske občine in nekaterih sosednjih krajev v operaciji Bober deportirali 27. februarja 1944. Ko si mi prvič omenil Bavarsko, sem bil premlad, da bi te karkoli natančnega vprašal. Omenil si, da si imel srečo, da je bil tvoj gospodar razumen in strpen človek, medtem ko si za gospodinjo dejal, da je bila sprva zelo nezaupljiva in zato stroga, a da se je nato počasi omečila. Pripovedoval si, da ti je gospodar zaupal in da si ob njegovi odsotnosti večkrat vodil delo na kmetiji, saj je bil domači sin komaj 16 let star in seveda ni imel tvojih izkušenj. Na kmetiji so ob tebi kot prisilni delavci, ki jih je nemški vojni aparat poslal na delo v Reich, delali tudi Poljaki, menda en Francoz in Ukrajinke. Za tiste, ki ste znali nemško, je bilo življenje veliko lažje, saj ste se lahko pogovarjali z vojaškimi oblastmi, v taborišču, na delovnem uradu, seveda z gospodarji in sploh v novem, bavarskem okolju.

Povedal si, da je bila nedelja tisto jutro, ki so vas zbrali na trgu pred gradom in vas najprej peljali v Nabrežino na postajo in od tam v živinskih vagonih do mesteca Neumarkt-St. Veit, kjer so vas namestili v zbirno taborišče. Tam vam je zelo pomagal komenski dekan Viktor Kos, ki ga je le kak teden prej doletela ista usoda. Po požigu Komna in Rihemberka sta se namreč s kaplanom Mirkom Renerjem odločila, da bosta delila usodo svojih faranov in oba sta na Bavarskem zelo pomagala svojim in ostalim deportirancem. Vas, deportirance, zajete v operaciji Bober, so iz Neumarkta po nekaj dneh poslali v Landshut na tamkajšnji delovni urad. Tja so prišli gospodarji, da bi vas prevzeli in namestili v svojih delavnicah, tovarnah, žagah, opekarnah ali kmetijah, da bi nadomeščali domačo delovno silo, ki je bila na frontah.

Mogoče si mi povedal, v katero vas so te poslali, kje si preživel tistih petnajst mesecev, a če si mi to povedal, sem ime pozabil. Po tvoji smrti, leta 1971, none Angele tega nisem nikoli vprašal. Doma pri vas se tudi ni ohranilo kako tvoje pismo, čeprav mi mama pravi, da si redno pisal domov in da ste Kupčevi, kakor tudi drugi vaščani, s pomočjo nemškega vojaka Franza Langa pošiljali v Nemčijo pisma in pakete po vojaški – Feld pošti, medtem ko so se pisma, odposlana po redni pošti, v glavnem izgubila. Naša mama sicer hrani tvoje pismo, ki si ga za Božič 1944 pisal domov bratu in ki ji ga je izročila njena sestrična Marija. Našla ga je skupaj z drugimi pismi tvojega brata Pepija, a tudi na njem ni bilo tvojega naslova.

Ta neznanka se je rešila letos v nedeljo, 3. marca, ko smo se v Devinu s spominsko mašo in krajšo svečanostjo pred gradom poklonili spominu devinskih deportirancev. Mladi so prebrali odlomek iz kronike dekana Kosa o vašem prihodu v Neumarkt in nekaj odlomkov iz raznih pisem, ki ste jih pisali svojcem. Cerkveni zbor Devin je pod vodstvom Hermana Antoniča zapel nekaj pesmi, spregovoril pa je tudi Ivo Kralj iz Slivnega, ki je tiste nedelje, 27. 2.1944, tudi že bil v vrsti, da bi skupaj z ostalimi moral na prisilno delo v Nemčijo, a ga je njegov oče, tvoj bratranec Jože, porinil iz vrste in poslal domov. Ivo Kralj je s seboj prinesel mali zvezek, v katerega je njegov oče zapisal kakih 20 naslovov deportiranih sorodnikov in prijateljev, da bi jim iz Gmünda pri mestecu Grafenwöhr, ki je kakih 160 km severovzhodno od Landshuta, kamor so ga poslali, vsaj lahko pisal. Prvi na njegovem seznamu si bil prav ti in tako smo zvedeli, da si bil na prisilnem delu na kmetiji Hartlmüller v kraju Unterschwendt, pošta Weilmichl pri Landshutu.

Končno sem prišel na pravo sled in z Marjo sva se odločila, da pogledava na Bavarsko. V četrtek, 29. avgusta, sva se odpravila. Najprej do Sveč, kjer sva prespala, naslednje jutro pa sva mimo Salzburga prišla na Bavarsko in nato zavila proti Neumarkt-St.Veitu in Landshutu. Popoldne sva prispela v zaselek Gstaudach nad Altdorfom pri Landshutu, kjer sva dobila prenočišče pri Huberwirtu. Namestila sva se in si nato ogledala lepo obdelano gričevnato okolico. Ob dozorevajoči koruzi so bila neskončna preorana strnišča žit, na drugih poljih je kalila oljna repica, na nekatera pa so posejali mešanico bele detelje, facelije in lanu, da bi na ta način prekrili in obvarovali površino, obenem pa tudi, da bo ta zelena masa služila za podor in zeleno gnojenje.

Naslednji dan sva šla na pot. Telefončki z aplikacijo, ki te vodi do izbranega kraja, so nam bili v veliko pomoč, saj sva – obvozom navkljub – brez večjih težav najprej prišla do vasi Weilmichl, kamor ste hodili na pošto in v cerkev. Do zaselka, kjer si živel, pa je bilo treba prevoziti še dobre tri kilometre. Ob potočku tri stare in ena nova hiša, Unterschwendt. Pri prvi hiši očitno redijo svinje, saj smo videli hleve. Pobočja gričev na levi in desni strani ceste so lepo obdelana, vrh gričev pa raste gozd. Verjetno so to isti gozdovi, v katerih ste sekali tudi v hudi zimi, in to vse do 15° C pod ničlo. Nikjer ni bilo nikogar, edino v daljavi vidimo ob traktorju možaka, ki naklada hlode. Ogledovala sva si kraj. Skušal sem si predstavljati, kako je bilo v tistem vojnem času, ko ste po teh njivah delali. S konjsko vprego orali, branali, osipavali, prevažali, vlekli, kako ste poleti kosili in želi …, koliko človeškega napora je bilo v tem delu, ki ga danes opravljamo s traktorjem in drugimi stroji. Skušal sem si predstavljati delo v hlevu in Poljaka, ki je skrbel za živino in pasel do pozne jeseni. Skušal sem uganiti, po katerih klancih si ob nedeljah popoldne, ko ste imeli prosto, šel nasproti bratu Pepiju, ki so ga poslali na kmetijo, ki je bila kakih sedem kilometrov daleč, da bi se na sredi poti za kratek čas srečala in pogovorila.

Pri hiši, kjer piše Svinjereja Wagner, sva zavila na lepo urejeno dvorišče. Vidi se, da vladata tu velik red in skrb za lepo domačijo. Pritekel je črn pes in zalajal, da bi opozoril domače na prihod tujca. Res je iz hiše izstopil gospodar, ki nam je povedal, da je družina Hartlmüller živela na sosednji kmetiji, ki je zapuščena. Zadnji lastnik ni imel družine. Podedovali so jo daljni sorodniki, ki so njive dali v najem sosedom, samo hišo pa nekim ljudem, ki koristijo le stanovanjski del. Vesel je bil, ko sem mu povedal, da si ohranil Hartlmüllerjeve in Unterschwendt v lepem spominu, a prav tako sem razumel, da o letih 1944/45 v vasi ve malo ali nič. Tako sva se poslovila in vtipkala v iskalnik Bruckbach, pošta Mirskofen, kamor so poslali tvojega svaka Jožeta Grudna. Aplikacija nam je pokazala, da se moramo vrniti po isti poti in kakih deset kilometrov po Landshutu zaviti levo. Brez večjih težav sva našla lepo urejeno vas, ki je očitno v zadnjih letih doživela novo poselitev, saj sva videla veliko novih gradenj. Meščani, kot kaže, tudi v Nemčiji odhajajo na podeželje. Bruckbach pa je kakih pet kilometrov za to vasjo v stranski dolinici. Čudno se nama je zdelo, da ni bilo videti ljudi. Ob cesti so se za neko ograjo pasle štiri koze, v daljavi smo videli krave, še avtov ni bilo na cesti. Ustavila sva pred cerkvico sv. Janeza Krstnika in si jo ogledala. Stric Jože, kot je pripovedovala naša mama, se ni znašel tako dobro kot ti, čeprav je govoril nemško. Poslali so ga namreč na kmetijo, on pa je bil trgovec in kmečkega dela ni poznal. Obrnila sva se in se v Mirskofnu ustavila v gostilni Luginger. Ko sva čakala na kosilo, sva pregledovala naslove, ki jih je zapisal Jože Kralj, in ugotovila, da je bil Ivan Tinta, svak tvojega brata Pepija, nameščen v sosednjem kraju, ob glavni poti, ki pelje v Landshut. To je trg Essenbach. Tako sva šla še tja in vstopila v lepo cerkev tega kraja. Po hišah sodeč, so tu živeli premožni ljudje. Sicer ne vem, kako je šlo Tinti, a vsaj kraj smo videli. Vračali smo se nato po državni cesti v Landshut, da bi našli hišo, v kateri je živel Edo Kralj, tudi vaš bratranec. Kot mi je pravila mama, so ga Nemci, ker je bil po poklicu strugar, ki je delal v tržiški ladjedelnici, zaposlili v neki obrtni delavnici. Živel je v sobi na Papiererstraße 2 pri Frau Bodemann. Na tistem mestu je danes Achat Hotel Kaiserhof, v neposredni bližini pa most čez mogočno reko Isar. Ogledala sva si tudi staro mestno jedro Landshuta, nad katerim stoji grad Trausnitz, ki je bil sedež knezov Wittelsbach in Spodnje Bavarske, nad mestom pa kraljuje mogočni stolp cerkve sv. Martina. Sicer ne vem, koliko ste si deportiranci lahko ogledali mesto, a vsekakor je vredno obiska.

Edovega stanovanja, kot rečeno, ni več. Vendar mislim, da je prav, da se spomnimo, da ste se v njem Devinčani tudi sicer srečevali. Na Papiererstraße sva z Marjo razumela, zakaj je bilo to stanovanje tako strateško pomembno. Ugotavljala sva, da gre skoraj v ravni črti do železniške postaje. Zato je razumljivo, da je v njem tvoj brat Pepi čakal na vlak, ko so ga prve dni avgusta 1944 odslovili iz bolnišnice, da bi se vrnil na svoje delovno mesto h kmetu Bibergerju v Aich 1, pošta Weihmichl. Z Marjo sva pod večer našla tudi ta kraj, saj nama je Marko Klanjšček poslal fotografijo dopisnice, na katero je bil njegov nono Pepi napisal naslov. Od vseh kmetij, kar sva jih videla, je bila ta največja. Vzorno urejena, s krasnim dvoriščem in lepo obdelano okolico, na strehah proti jugovzhodu pa cela vrsta fotovoltaičnih panelov, a tudi okrog nje ni bilo videti žive duše. Nerodno nama je bilo, da bi šla trkat na vrata in spraševat, ali kdo kaj ve o vas, devinskih prisilnih delavcih.

Iz omenjenega pisma razberemo, da ste se na Papiererstraße dobili tudi za Božič 1944, ko je bil Pepi že doma, ker je njegov gospodar, ko je dobil zdravniško spričevalo, da zaradi obolelega srca Joseph Legisha ni več sposoben za težko delo, poskrbel, da so mu oblasti izdale dovolilnico in se je lahko malo z vlakom in dosti peš vrnil v Devin. Stanovanje pri Edu Kralju gotovo ni bilo veliko, a je bilo za vse na sredi in zato ste si organizirali božično praznovanje v Landshutu. Sam si v omenjenem pismu zapisal, kako je vsak od vas nekaj prinesel in Edo, ki je bil dober kuhar, je pripravil praznično kosilo. Sedem Devinčanov se vas je stiskalo v tej sobi in predstavljam si, da vam ni bilo lahko pri srcu ob misli na domače. Za malo smeha je verjetno poskrbel stric Jože Grudnov. Prav gotovo ste se veliko pogovarjali, mogoče zapeli kako božično pesem, saj se je ob koncu tvojega pisanja podpisal in voščil tudi “Jože vrtnar”, se pravi Jožef Colja, ki je bil devinski organist in, kot pravijo, navdušen pevec. Ob njem Tunin (domnevam, da je bil to Anton Makuc, devinski mežnar) in še Ludvik Peric. Na tem praznovanju je bil tudi Leopold Ples, posestnik in hotelir, ki je delal v neki opekarni. Plesovega bivališča v kraju Kumhausen nismo iskali, nedvomno pa je bil pomemben povezovalec, saj je pisno vzdrževal stike s sovaščani in znanci. Pisal je tudi bolj oddaljenim sotrpinom, kot dokazuje dopisnica, ki jo je poslal Jožetu Kralju v Gmünd.

Tako. Z Marjo sva vesela, da sva videla kraje, kjer si preživel toliko mesecev. Na angelsko nedeljo sva šla k maši v Weihmichl. V lepo urejeni cerkvi, posvečeni bavarskemu svetniku, misijonarju in škofu sv. Vilibaldu, na vrhu griča se je nabralo precej ljudi, tudi moških in otrok je bilo kar nekaj, pri oltarju pa je daroval mašo duhovnik po rodu iz Indije, ki upravlja bogve koliko župnij. Novi časi, tudi na Bavarskem.

Dragi nono, kot rečeno, to noč sem po dolgih letih spet sanjal o tebi. Sedela sva na najinem kamnu na gmajni med železniško progo in hitro cesto. Krave so se mirno pasle in pod nami se je ustavil nemški avto. Izstopil je človek, ki te je v slabi italijanščini vprašal, ali lahko gre po tej poti v Gradež, ti pa si mu v nemščini lepo obrazložil, kako naj pelje. Spet si sedel, si zavil cigareto, jo prižgal in samemu sebi rekel: “Rad bi še enkrat videl Bavarsko,” jaz pa sem iz žepa povlekel telefonček in ti brez besed začel kazati Unterschwendt in Weihmichl in Papiererstraße v Landshutu in reko Isar in Aich in ostale slike s tega potovanja. Mirno si jih gledal in na koncu si se obrnil k meni in se mi nasmehnil. Spet si videl Bavarsko, jaz pa sem se zbudil.

Dopolnjeno je. Prosim pa te, da tam v nebeškem Jeruzalemu posreduješ za vse sorodnike, z ostalimi deportiranci pa tudi za našo vas.

Zbogom,

tvoj Marko

Devin, na vigilijo Marijinega rojstva 2024