Domorodna ljudstva nas lahko naučijo zaupati v Božjo Previdnost

Piše: Špela Pahor

Pogovor Padre Enrique, perujski duhovnik

Rada bi vam predstavila duhovnika iz Peruja, ki ga imenujejo padre Enrique. Z njim smo se pred nekaj tedni pogovarjale Darja Jordan, Janja Zupin in Špela Pahor. Spoznale smo ga na misijonskem potovanju v Peruju leta 2019, ki se ga je udeležila tudi Jana Dagarin, in od tedaj ohranjamo medsebojne stike. Pravzaprav smo pripravile in prevedle vprašanja in mu jih poslale po elektronski pošti. Padre Enrique jih je lahko prebral le na pametnem telefonu. Ker ni imej dostopa do računalnika, je odgovore napisal na papir, jih fotografiral in jih poslal po whatsapu. Za vas bralce pa je napisal takle uvod: “Zelo sem vesel, da lahko odgovorim na vprašanja prijateljic, ki so nas nekega dne obiskale in nam prinesle veselje. Z veliko naklonjenostjo se spominjam na Janjo, Jano, Darjo in Špelo.” Nam pa je bilo v veselje prebrati njegove dogovore, saj smo ga tako še bolje spoznale. Vse to želimo deliti tudi z vami.

Padre Enrique, se lahko predstavite tudi našim bralcem? Kje ste se rodili, kakšna je bila vaša družina, ste imeli brate in sestre, babico, dedka? 

Imenujem se Luis Enrique, bolj pa uporabljam drugo ime, Enrique. Rodil sem se 13. februarja leta 1966, v domorodni skupnosti v vasi San Ramón de Pangoa. Sem tretji od štirih otrok mojih ljubih staršev, očeta Luisa in mame Irene. Moja brata sta Jorge in César, sestri je ime Virginia. Moja ljuba mama je umrla 19. septembra leta 2018, ko je imela 84 let. Bila je prva učiteljica v naši skupnosti. Moj ljubi oče ima 91 let in živi v Limi, z Božjo pomočjo mu gre dobro. Svojo babico sem spoznal, ko sem imel 15 let, imenovala se je Evangelina, svojega dedka Luisa pa nisem poznal. To so bili starši mojega očeta. Dedek Salustiano je nekaj časa živel z nami, babice Pasuale nisem poznal. To so bili starši moje mame.

Kakšna je bila vas, v kateri je živela vaša družina?

V vasi, kjer sem se rodil, je živela domorodna skupnost Nomatshigengas, ena izmed etničnih skupin v osrednjem delu perujskega pragozda. V tej skupnosti je bilo štirideset družin, moja mama Irene je bila prva učiteljica. Vas je bila zelo lepa, elektrike ni bilo, vodovodne napeljave prav tako ne.

Kakšne spomine imate na svoje otroštvo?

V naši vasi sem živel do svojega šestega leta. Tam sem začel hoditi v šolo. Na svoje otroštvo imam prijetne spomine, če prav pomislim, sem bil zelo srečen, obdan s svojo družino in prelepo naravo. Zaradi dela smo se morali preseliti v drugo vas, ki se je imenovala Chavini. Tu je bila moja mama učiteljica in me je poučevala eno leto. Tudi od tu imam zelo lepe spomine, saj je bila vas majhna in prijetna. 

Je bila vaša družina katoliška?

Moja družina je bila vedno katoliška. Ker v naši vasi ni bilo duhovnika ali župnije, je moja ljuba mama sprejemala v naš dom misijonarje, ki so sem prihajali enkrat na leto. Ko sem imel dve leti, sem bil krščen, prvo sveto obhajilo sem prejel, ko sem bil star devet let, sveto birmo pa, ko sem vstopil v semenišče.

Vam je bilo všeč hoditi v šolo?

Učiti se mi je bilo vedno všeč.

Kakšne sanje ste imeli v mladosti?

Ko sem končal šolo, sem sanjal o tem, da bi postal vojak. Všeč sta mi bila red  in disciplina, želel sem si služiti domovini tako, da bi vzpostavili red in disciplino. Želel sem postati mornar, da bi lahko spoznal veliko krajev na svetu. Želel sem si tudi ustvariti družino in imeti veliko otrok, otroke imam rad. A Bog je imel drugačne načrte …

Kako ste odkrili svojo poklicanost? In kje ste študirali teologijo? Kakšne spomine imate na obdobje študija?

Ko sem končal šolo, okrog leta 1982, je bila moja dežela v zelo težki situaciji, zaradi terorizma smo preživljali nasilje in strah. Bilo je veliko nasilja in smrti. Kmetje so morali zapustiti svojo zemljo in bežati pred terorizmom. Bilo je zelo žalostno gledati, kako bežijo cele družine. Ko sem se soočil s to situacijo, sem želel na kak način narediti kaj za te revne ljudi. In tam sem začutil notranji klic, naj pomagam ljudem kot duhovnik. Takrat sem že študiral skupaj s klaretinci, ki so redovniki misijonarji. Pogovoril sem se s patrom klaretincem, da bi mi pomagal pri razločevanju poklicanosti. Povabil me je, naj se jim pridružim za en mesec. Drugi dan sem že jasno uvidel, da je duhovništvo moja poklicanost. Tri leta sem študiral v Limi, potem so me za eno leto poslali v Argentino, nato sem se spet vrnil v Limo in študiral še tri leta. Potem sem šel v nadškofijo Huancayo, saj sem v tistih krajih videl veliko revščine. Študiral sem še eno leto in potem so nas poslali, da bi študij teologije končali v Kolumbiji. V diakona sem bil posvečen leta 1992, leta 1993 pa sem bil posvečen v župnijskega duhovnika v mestu  Huancayo.

Kdaj in kje ste obhajali svojo prvo sveto mašo?

Posvečen sem bil v soboto, 9. julija leta 1993, ob šestih popoldan, v katedrali v mestu Huancayo, obdan s starši, bratoma in sestro, skupaj z vsemi župljani. Tistega dne sva bila v duhovnika posvečena dva, padre Marco Antonio in jaz. Posvetil naju je apostolski nuncij Luigi Dassena, saj takrat še nismo imeli imenovanega škofa. Naslednjega dne, 10. julija, sem ob devetih zjutraj v katedrali obhajal svojo prvo mašo. 

V Peruju je skoraj 90 % prebivalstva katolikov. Katere so druge veroizpovedi? In kakšne so značilnosti verovanj domorodnih ljudstev? 

Res je, v Peruju je večina prebivalcev katolikov, a ne prakticirajo vsi svoje vere. Drugih veroizpovedi je zelo malo, skoraj nič. Kar pa je prisotno, so sekte različnih denominacij. Kar pa se tiče domorodnih ljudstev, so bila evangelizirana, a ohranjajo svoje običaje, šege in navade, predvsem odnos z naravo. Zanje je narava življenje samo, treba jo je varovati in skrbeti zanjo.

Srečali smo se v kraju Puerto Ocopo, kajne? In potem smo se s čolnom, ki ga imenujete peke-peke, po reki odpeljali do amazonske selve. Peljali ste nas v nekaj skupnosti, ki ste jih tudi sicer obiskovali kot misijonar. Več dni smo preživeli v vasi Shinipo. Vse prijateljice se strinjamo, da imate veliko karizmo za delo z otroki, ste odličen vzgojitelj in katehet, umirjen, dober in odprt človek. Kako ohranjate ta svoj mir in ljubezen do otrok, revnih, do domorodnih skupnosti? Zdi se nam, da je Jezus bil prav tak kot vi. Ali sploh kdaj izgubite ravnotežje in se vznemirite?

Vedno sem imel rad otroke in vedno se spomnim, da je Jezus rekel: “Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.” Zapisane so v Matejevem evangeliju, Mt 18,5.  Z otroki moraš imeti veliko potrpljenja. Včasih pa te pripravijo do tega, da ga izgubiš. Človek sem in včasih sem tudi izgubil potrpljenje, čeprav redkokdaj.

Že nekaj časa v vasi Shinipo deluje misijonar padre Jorge, ki sicer prihaja iz Indonezije. Vi pa ste v kraju Puerto Ocopo, kajne? Najprej ste sodelovali z duhovnikom iz Poljske, zdaj pa z duhovnikom iz Konga. Kako je živeti in delati v taki mednarodni skupnosti?

Delati z duhovniki, ki prihajajo iz drugih dežel, je zelo zanimivo in velika obogatitev. Z njimi se učiš druge kulture. To me spominja tudi na čas, ko sem deloval v Braziliji in Mozambiku, kjer sem bil tujec. Zelo zanimivo je.

V vasi Shinipo ste obhajali sveto mašo. Prišlo je veliko otrok, ki so prepevali v španskem in tudi v svojem maternem jeziku. Z njimi so prišli tudi njihovi starši, a so stali ob strani in le opazovali dogajanje. Je to zato, ker niso katoličani? Kaj verujejo in kateri jezik govorijo?

Na splošno so domorodni ljudje zelo sramežljivi, kadar vidijo tujce. Počasi, počasi pa izgubijo strah. Na splošno verujejo v Kristusa, večinoma so katoliki, nekateri pa pripadajo kakim sektam. Nimajo druge vere, ohranjajo pa nekatera verovanja, na primer v duhove. Jezik, ki ga govorijo v vasi Shinipo, je ashéninka. 

V vasi Shinipo smo obiskali tudi šolo. Kako je organizirano šolanje v selvi, amazonskem delu Peruja, ali pa v sierri, gorskem predelu, kjer živijo domorodne skupnosti?

Šolanje je na državni ravni. Začetna stopnja je za otroke, stare od 3 do 5 let. Osnovna stopnja je za otroke, stare od 6 do 11 let, to je šest razredov osnovne šole. V srednjo šolo hodijo otroci, stari od 12 do 16 let. V domorodnih skupnostih zaradi pomanjkanja učiteljev eden ali dva učitelja poučujeta vse stopnje ali razrede. V mestih pa za vsako stopnjo poučuje en učitelj. Načeloma je šolanje obvezno, a vseeno nekateri otroci ne obiskujejo pouka, ker jih starši ne vpišejo v šolo ali pa ker nimajo sredstev.

Je v Peruju veliko domorodnih jezikov? In katere etnične skupine živijo v Peruju?

Po Bazi podatkov o domorodnih ljudstvih (BDPS ali La base de datos de Pueblos indigenas) imamo štiri andske jezike in štiriinštirideset jezikov, ki jih govorijo v amazonskem predelu, med njimi je ashéninka.

V Peruju sobiva veliko različnih kultur v različnih geografskih območjih. Ali lahko potemtakem govorimo o perujski kulturi, ki bi bila skupna vsem v državi?

Da, lahko govorimo o perujski kulturi, ki je mešanica domorodnih tradicij in vplivov priseljencev. Združuje nas španski jezik. In razlika v jezikih, običajih, navadah, jedeh, oblačilih in tako naprej je tisto, kar našo kulturo bogati. 

V mestu Atalaya smo obiskali tudi univerzo Nopoki in študentski dom. Tu je tudi velik vrt z zdravilnimi zelišči. Študij ne poteka v španščini, pač pa v domorodnih jezikih. To se nam je zdelo zanimivo, saj je način, da ti jeziki ne gredo v pozabo.

Ideja je, da bi domorodni študentje postali učitelji v svojih skupnostih in se spopadli z nepismenostjo. Študirajo v jeziku, ki ga obvladajo, tako da še poglobijo svoje jezikovno znanje in ohranijo materni jezik. Po končanem študiju se vrnejo v skupnosti kot dvojezični učitelji.

Od časa do časa potujete v Limo, kjer živi vaš oče. Obiskujete pa tudi skupnosti v Andih. Peru je geografsko raznolika dežela, bili smo v deževnem pragozdu, potovali čez Ande in videli  tudi puščavo. Peru ima bogato in zanimivo zgodovino. Pritegne veliko turistov, popotnikov, pohodnikov, pustolovcev, alpinistov. Prihajajo k vam tudi prostovoljci? Kakšne izkušnje imate s prostovoljci? So v oporo Cerkvi v Peruju?

Vem, da prostovoljci sodelujejo v nekaterih cerkvenih okoljih. Žal o tej temi vem zelo malo. Bi pa bilo  pomembno dragoceno sodelovanje prostovoljcev na področju izobraževanja, kmetijstva in zdravja.

Kateri so največji problemi v Peruju in kako se jih trudi rešiti perujska Cerkev?

Sam največji problem vidim v korupciji, ki prizadene vse nivoje družbe. Potem so tu še prestopništvo in pomanjkanje varnosti državljanov, pomanjkanje dostojnih delovnih mest, neresnost oziroma neformalnost z več vidikov. A Cerkev ima verodostojnost in deluje kot kvas v testu, v prizadevanju doseči drugačno, bolj humano družbo, ki temelji na vrednotah.

Zelo se nas je dotaknilo, da revni otroci iz Shinipa molijo za revne in lačne otroke iz Afrike. To se nam je zdel čudovit primer solidarnosti in sinodalnosti. Vsi smo ena družina in moramo drug drugemu pomagati. 

Res je, revni so bolj solidarni. Veliko preprostih gest je, s katerimi lahko izrazimo solidarnost. Mislim, da s tem  njihovo težko življenje postane bolj znosno.

Česa se lahko mi zahodnjaki naučimo od domorodnih ljudstev v Latinski Ameriki?

Osebno mislim, da je najpomembnejše, kar nas oni lahko naučijo, to, da zaupajo v Božjo Previdnost. Tako tisto malo, kar imajo, z Bogom postane veliko. Njihova preprostost, uglašenost z naravo, njihova moč in trdnost, ko se srečajo z nadlogami.

In kako jim lahko pomagamo?

Na veliko načinov, duhovno, materialno ali tako, da občasno delite življenje z njimi. V tem trenutku potrebujemo pomoč pri gradnji kapele v domorodni skupnosti v vasi Gloriabamba. Tudi pri šolanju lahko sodelujete ali pa podprete tiste, ki želijo nadaljevati šolanje na višji ravni, da lahko dosežejo svoj cilj. Dobrodošli so tudi manjši projekti, kot je vzreja perutnine, prašičev in drugih domačih živali, s tem pomagate družinski ekonomiji.

Najlepša hvala, padre Enrique. Upamo, da se bomo nekega dne lahko vrnile v Peru in se srečale z vami in drugimi čudovitimi ljudmi, ki smo jih spoznale na potovanju. 

Res mi je bilo v veselje. Pridite, kadar želite, pričakujemo vas z odprtimi rokami.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme