Dolina brezen in samote (1)
Pripovedovala bi vam o dolini, ki jo je potok izdolbel globoko v skalo in je tako ozka, da je deroča voda skrita v nedrjih skalovja in ne vidiš struge, temveč samo poslušaš grozljivo bobnenje. In je obenem tako globoka, da te spreleti srh, ko se pelješ po cesti, ki je komaj dovolj široka za manjši avto in komaj dovolj varna za vožnjo ob lepem, suhem vremenu. Pripovedovala bi vam o dolini, ki ji ne vidiš dna, ker stene in skalovje strmo padajo do deročih voda in se nato dvigujejo 2700 metrov visoko v nebo, tako da je sonce za več mesecev ne more ogreti in v ledeni zimi zaživi v objemu ledenih slapov in tišine. Pripovedovala bi vam o dolini, kjer so vasi zasidrane v pobočju in je hiša na hiši, stena na steni, okno pri oknu, pločevinaste strehe pa se leskečejo v soncu, ko zasije in prebije vlago. In ko bi prisluhnili tej pripovedi, bi zagotovo pripomnili, da je to daljni Nepal, da je to Tibet, morda bi celo rekli, da pripovedujem o Himalaji. A ni Himalaja, nikoli nisem bila namreč tam. Dolina, o kateri vam pripovedujem, je čisto blizu nas, to je osamljena gorska dolina, kjer se skoraj noben popotnik ne ustavi in mimo katere vsi hitimo v Julijce in Avstrijo. To je dolina Dunje, Val Dogna v italijanščini, Dogne v furlanščini. Ena najbolj divjih in za marsikoga najlepših dolin v furlanskih Alpah.
Sama vas ima po eni strani srečo, da ne sliši avtocestnega hrupa, ker teče avtocesta tu v dolgem tunelu, po drugi strani pa jo pokrajinska cesta prečka prek viadukta, tako da so hiše, ki so že itak dolge zimske mesece v temi, v senci visokih cementnih stebrov. Zvonik sicer lične cerkve, ki je bila zgrajena takoj po drugi svetovni vojni, je edina zgradba, ki zaradi višine moli izpod viadukta. Popotnik pa ima občutek, da je vas izumrla in nezanimiva. Pa ni tako. Že ko se z avtom spustiš s prometnice, vidiš, da je urejena in da ima celo simpatično maskoto. To je Fito, rastlinojedi dinozaver, ki naj bi v dolini Dunje prebival pred dvesto dvajsetimi milijoni let, značilne odtise njegovih nog pa so menda slučajno našli v skalah.
V pogovoru z domačinko, ki je tu rojena in z žalostjo priznava, da v višjih predelih doline že nekaj let nihče ne živi več, izvem marsikaj zanimivega. Zadnji prebivalec je bil starejši možakar, ki je, dokler ga moči niso zapustile, bival v svoji borni hišici v naročju strmin. Zadnja leta življenja samoti ni bil več kos in je dolge zime moral preživeti v domu za upokojence. Z velikim presenečenjem izvem, da ima ime pravzaprav slovenski oziroma slovanski izvor. Veliko let po Fitovi smrti, v sedmem ali osmem stoletju, naj bi dolino zasedla slovenska pastirska plemena. Ime Dogna izhaja iz slovenskega imena Dolenja, Dolnja, saj leži naselje globoko spodaj, na obrobju strme gorske doline. O tem, kaj se je dogajalo pred tem, nimamo nobenih zgodovinskih podatkov. V sami vasi Dunja in v bližnji okolici živi zdaj nekaj manj kot 200 ljudi, dolina sama pa je obljudena le poleti. Sicer imaš, ko se voziš po strmi vojaški cesti prek tunelov in mimo ovinkov, občutek, da si čisto sam, prepuščen na milost in nemilost skalovju. O človeški prisotnosti pričajo le vrtički, še bolje obdelane krpe zemlje, ki so velike le za ped, dva, do tri kvadratne metre, na njih pa raseta predvsem fižol in krompir. Vse skupaj je seveda lepo, visoko ograjeno, saj je dolina dom neštetim srnam, jelenom in gamsom. Te krpice zemlje in majhne, nagrmadene hišice so kot prizor iz pravljice ali iz druge dežele. Prizor, ki vsekakor ne spada v dobo potrošništva in hitre komunikacije. Spada pa po vsej verjetnosti v magično lepoto najmanjše občine Furlanije Julijske krajine. In v naročje mogočnih in težko dostopnih gora, ob katerih vse to, kar je človeškega, izgubi vsak smisel in vsak pomen.
Iz vasi Dogna nas skrit kažipot usmeri v istoimensko dolino, v slovenščini v dolino Dunje. Cesta je ozka, strma in tako vrtoglava, da ni primerna za vsakega voznika. Morda je še najbolj primerna za pogumne kolesarje, ki jim tu ne zmanjka razgledov, divjine in poezije. Prometna tabla nas takoj ob vstopu opozori, da je to slepa cesta. Po osemnajstih kilometrih je namreč vsega konec. No, taka vsaj je razlaga tistih, ki postavljajo cestne signale. Po osemnajstih kilometrih pa se za vse nas, ki smo zaljubljeni v gore, šele odpre pot v nebesa. Na sedlu Sompdogna, ki mu, čeprav le malokdo to ve, v slovenščini pravimo Rudni vrh, se odpre razgled v najlepšo dolino na svetu, v dolino Zajzere, in na kamnite stene, ki jo obdajajo. In od tam gredo poti na številne vrhove, pa še do lahko dostopne koče, ki nosi ime po bratih Grego.
Peljemo se navzgor, medtem ko globoko pod nami, na dnu prepadnega brezna, ki naj bi bilo pravzaprav struga, buči Dunja, rečica, ki je pred bilijoni let izdolbla to ledeniško dolino s skoraj 3000 metri visokimi stenami. Smo na južnem bregu, na njem se kot izgubljene črede vrstijo strnjena naselja. Desni breg, ki nikoli ne vidi sonca, ni obljuden, samo nekaj izpostavljenih planinskih poti gre po njem do ostenja Montaža.
Ko se peljemo mimo majhnih, strnjenih in tihih vasi, se mož smeje zaradi njihovih neizgovorljivih imen. Samo mimo treh hiš greš in že si pozabil ime, ki si ga prebral na tabli pred naseljem. Pretežka so za naše pojme: Chioutdipuppe, Chioutzuquin, Plagnis, Roncheschin. Visocco, Chiout Goliz… Imena jasno pričajo o preteklosti teh krajev, kjer sta sobivali dve kulturi, slovenska in furlanska, pozneje pa še nemška. Veliko jih je, ki so sestavljena iz besede Chiout, kar pomeni ograjen, zaprt, zavarovan kraj, v furlanščini namreč je beseda “chiot” ime za svinjak.
No, v enem izmed teh zaprtih krajev, “chioutov”, mislim, da je bil to Chioutzuquin, smo našli ozko parkirišče, kjer smo pustili avto, in zahvaljujoč se napotkom planinske karte, ki jo imamo vedno s seboj, našli staro tlakovano vojaško mulatjero, ki naj bi nas v nekaj manj kot dveh urah pripeljala do sedla Bieliga. Še preden smo se povzpeli navzgor po sončni, vijugasti poti, pa je našo pozornost pritegnila opuščena cementna struktura, ki jo že zarašča grmovje. Informativna tabla nas opozori, da gre za ostanek zgornje postaje vojaške tovorne žičnice, ki je delovala med prvo svetovno vojno in je služila za prenos hrane, municije in ostalega iz Kluž v spodnji del doline Dunje, kjer je bila fronta. O njej ne vemo veliko, pravijo, da je doživela hujšo okvaro takoj po začetku obratovanja in da je bila dolga nad pet kilometrov. Zaradi težko prehodnih pobočij, snega in mraza, so tovorno žičnico dokončali šele konec leta 1917, že pred tem pa se je na spodnjem delu žičnice, ki je začel prvi obratovati, zgodilo več nesreč: v dolino je zgrmelo več topov, nazadnje pa je več sodov z bencinom zaradi trka zanetilo požar, ki je popolnoma uničil spodnjo postajo naprave. Še preden je podjetju, ki je žičnico zgradilo, uspelo popraviti njene napake, je bila italijanska vojska poražena pri Kobaridu in vojna vihra je dolino Dunje spet prepustila tišini in miru.
/ dalje
Suzi Pertot
