Dokumentarec RTV Slovenija o naši ribiški zgodovini
Režijo je podpisal Janez Lombergar
Kriški Dom Alberta Sirka je bil pred nedavnim prizorišče prikaza zanimivega dokumentarnega dela, ki je pripomoglo, da se je v Sloveniji povečalo poznavanje slovenske ribiške dediščine vzdolž tržaško-kraške obale. V soboto, 18. aprila, si je veliko število ljudi ogledalo prvi del dokumentarca iz niza Spomini, ki ga je izdelal režiser in nekdanji urednik RTV Slovenija Janez Lombergar. Ta v filmskem delu izpostavlja pripoved predsednika Ribiškega muzeja tržaškega Primorja Franka Košute.
Sporočili Košutovega pričevanja o naši polpretekli zgodovini sta zelo jasni: dokumentarec, ki je sestavljen iz štirih delov, osvetljuje in potrjuje, da “smo Slovenci pomorski in mediteranski narod z več kot tisočletno kulturo, ter pripomore k ozaveščanju naše narodne samobitnosti v matični domovini”, je na večeru obrazložil predsednik muzeja.
Več kot dvourna dokumentarna pripoved, ki jo bogatijo številni arhivski črno-beli posnetki, predstavlja gospodarsko, družbeno in kulturno razsežnost ribištva na obmorskem pasu med Škednjem in Štivanom. Na tej “avtohtoni slovenski obali” je pred prvo svetovno vojno živelo in delalo okrog petsto poklicnih ribičev, ki so bili lastniki okrog štiristo ribiških plovil. Če je najbolj značilno in razpoznavno plovilo na tem območju bila čupa, med načini ribarjenja, ki so se pri nas vpisali v zgodovino, prednjači “slovenski način lovljenja tun”.
Na filmskem platnu je Košuta spregovoril o svojih otroških spominih, ko je spremljal ribiče pri delu. Ta svet se mu je globoko vtisnil v spomin in ga rad na prepričljiv način deli z drugimi. Gre za veselje in strast do morja, ki je še prisotna v skupnostih tistih primorskih vasi, v katerih so ljudje imeli neposreden stik z morjem: od tega, kar jim je slednje nudilo, so živeli; z njim so dihali, bi lahko rekli. O nekdanjem bornem življenju ribičev iz Nabrežine in Križa sta čudovite pesmi napisala Igo Gruden in pred nedavnim preminuli Miroslav Košuta.
V prikazu zgodovinskih razmer dokumentarec najprej osvetljuje stanje v Škednju, kjer je konec 19. stoletja okrog 30 slovenskih ribičev gojilo školjke. Ta dejavnost je zamrla, ko so v neposredni bližini zgradili rafinerijo in železarno. Sledi predstavitev Barkovelj, v katerih je bilo leta 1911 dejavnih 36 slovenskih ribičev, ki so se ukvarjali tudi s precej donosnim prevažanjem fliša, ki je služil kot balast za stabilnost ladij; material so pridobivali v tamkajšnjih kamnolomih. Zanimivost Kontovela, kjer je bilo sto ribičev, je, da, so se tam ubadali tudi s potapljaštvom, ki so se ga izučili med služenjem vojaškega roka v mornarici. Kontovelci so bili poznani kot postavni možje, ki so tudi obdelovali terasaste vinograde pod vasjo. V Križu, ki je imel največ poklicnih ribičev (198), je bil tunolov zelo razvit. Pri vlečenju mrež z ulovom tun k obali je sodelovalo veliko število vaščanov. O ribičih prek recitacij pripoveduje tudi igralec Livio Bogatec. Iz vasi do morja vodi kar 750 stopnic, po katerih so se ribiči vsak dan spuščali in vzpenjali. O Nabrežini, v kateri je bilo dejavnih okrog 20 ribičev, v dokumentarcu prek verzov spregovori igralka Miranda Caharija. V zibelki kraškega kamnoseštva so ribiči še po drugi svetovni vojni uporabljali čupe, ki so jih vlekli na suho, saj so jim pristan zgradili precej pozno. “Čupa je več kot tisoč let kraljevala na naši obali,” ugotavlja Košuta.
Devin je pomemben tudi zaradi tega, ker so v njem leta 1867 zgradili prvo avstro-ogrsko tovarno za konzerviranje rib, v kateri je delalo okrog 30 žensk. Košuta omenja tudi ostala narodno pomenljiva poglavja (prvi italijansko-slovenski slovar, družina Ples) iz zgodovine vasi lepe Vide. Štivan je predstavljen kot kraj, ki je daleč naokoli slovel po velikem konjskem sejmu, mlinih, ki so se jih posluževali kraški kmetje, in pristanišču, ki je do 17. stoletja bilo pomembnejše od tržaškega.
Dokumentarec namenja pozornost tudi verski zgodovini. Če so štivanski samostan redno obiskovali Slovani iz vzhodnoevropskih dežel, Košuta omenja tudi “edino slovensko romanje po morju” na otok Barbano. Na božjo pot v Gradeško laguno so se župljani obmorskih kraških vasi z “bragoci” odpravljali 25. julija in 15. avgusta: od doma so krenili zvečer, pluli ponoči, da so zjutraj dospeli v laguno. V dokumentarcu predsednik kriškega muzeja pravilno izpostavlja, da je “morje okno v svet, ki povezuje različne narode”.
Omeniti velja, da so se predvajanja udeležili generalni konzul Slovenije Gregor Šuc, konzul Peter Golob, direktorica Televizije Slovenija Ksenija Horvat, predsednik ZSKD Karel Ražem, predsednik zahodnokraškega rajonskega sveta Pavel Vidoni, predsednik Fundacije Zdravko Košuta Valentino Košuta in predsednik ZKB Adriano Kovačič.
