Dokler so slabe navade še “sveže”, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo
Oskrbnik v današnjem evangeliju je prvovrstni goljuf in je tako navajen goljufati, da ne more nehati, in zdi se mu, da se ne more spremeniti. Tudi mi vsak dan slišimo o goljufijah in goljufanje ni nič novega. Človek je goljufal drugega vse od takrat, ko je nekdo ugotovil, da se da to delati. Lep primer tega početja je prvo berilo iz preroka Amosa. V njem prerok navaja besede goljufov, kako bodo goljufali ljudi (prim. Am 8,5-6).
Pri pravičnosti ni vprašanje, za koliko denarja gre, ampak je pravičnost stvar tega, kaj je prav in kar je pošteno. Poštenosti ne dosežemo z nekaj velikimi dejanji, ampak z mnogimi majhnimi dejanji. “Kdor je v najmanjšem zvest, bo zvest tudi v velikem,” (Lk 16,10) pravi današnji evangelij. Resnična nagrada za dobro dejanje je, da nam eno dobro dejanje olajša naslednje, slabo dejanje pa slabo.
Neki stari učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, medtem ko je bilo četrto že pravo drevo.
Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: “Izpuli prvo.” Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti. “Sedaj pa izruvaj drugo.” Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. “Sedaj še tretje.” Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. “Sedaj pa,” je dejal modrec, “poskusi izruvati še četrto.” Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo.
“Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin,” je govoril modrec. “Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati.” (Drobne zgodbe za dušo, 63).
Dostojevski je zato modro zapisal: “Drugi del človekovega življenja je ponavadi sestavljen iz navad, ki jih je pridobil v prvem delu.” Zdi se, da v življenju pride trenutek, ko nas dragoceno “gradivo”, iz katerega smo narejeni, otežuje in ustavlja, da se od tega trenutka naprej ne moremo spreobračati. Zato naj bi nepošten človek ostal nepošten še naprej, pohlepen ostal pohlepen …
Številni mislijo, da je s sleparjenjem vse v redu, dokler jih nihče ne odkrije. Lahko nam uspe, da nas ne odkrije davčni inšpektor, naš šef ali sozakonec. Toda resnični problem je, kaj sleparjenje povzroči v naši notranjosti. Ko izgubimo poštenost, izgubimo svoj pravi jaz in začnemo lagati. Najprej seveda samemu sebi. Zgodi se lahko, da kaj kmalu ne bomo več poznali samih sebe. Tako nas bo nepoštenost spremenila. Zato je razumljivo, da Kristusi svari pred njo.
Izkoriščala sta lahkovernost ljudi
Današnji evangelij nas opominja, naj se ne navadimo na nepoštenost, ker jo v tem primeru težko izkoreninimo.
Dva prijatelja sta imela trgovino z oblačili. Običajno se je eden zadrževal zadaj, v skladišču, drugi pa se je ukvarjal s strankami. Ta se je delal, da slabo sliši. Ko je stranka izbrala obleko, ki ji je bila všeč, je vprašala, koliko stane. Prodajalec je onega v skladišču vprašal, koliko stane obleka. Ta je zaklical na glas, tako ga je slišala tudi stranka: “149 evrov!” Prodajalec je nato stranki dejal: “129 evrov.” Večina ljudi je takoj kupila obleko, saj je bila prepričana, da so jo kupili po zelo ugodni ceni. Malo jih je odkrilo, da sta se trgovca dogovorila za sleparstvo in izkoriščala lahkomiselnost ljudi ter si ustvarila velik dobiček.

            
        
            