Ne ljubi stvari ter uporabljaj ljudi, ampak ljubi ljudi in uporabljaj stvari

Neki popotni človek je prišel v prazno vas. Kam so odšli njeni prebivalci, saj so v naselju ostali še vsi znaki življenja? Na mizah je še hrana, v štedilnikih še gori ogenj. Tudi trgovine so še odprte, le da v njih ni ne kupcev ne trgovcev. Tujec ni razumel, kaj je to, a je vseeno izkoristil in užival. Kmalu se je napil in postal tako brezskrben in vesel, da ni opazil, da so vsi prebivalci na bližnjem hribu in se neuspešno trudijo, da bi ga priklicali. Zbežali so iz vasi, ker so jim rekli, da so na glavni trg vasi podstavili bombo, ki naj bi kmalu eksplodirala. V trenutku so vse zapustili, da bi si rešili življenja.

Od daleč so zaman poskušali z mahanjem in vpitjem opozoriti tujca, da se ne bi preveč približal nastavljeni bombi. Gledali so ga, kako je jedel hrano z njihovih miz in pil pijačo ter poskušal obleči njihova oblačila. Ko pa je srečen popotnik šel v banko in začel metati v zrak njihov denar, so pozabili na vse, razen na svoj pohlep. Hitro so stekli nazaj v vas, začeli tepsti tujca in ga izgnali iz vasi. V tistem trenutku je bomba eksplodirala. Vsi so umrli, razen tujca. Ubil jih je njihov pohlep.

Jezus v današnji evangeljski priliki govori o pohlepu (Lk 12,16-21). Pohlepni smo, ko hlepimo po več stvareh, kakor jih potrebujemo. O pohlepu lahko govorimo, ko potrebujemo več kot tri predale za svoje nogavice. Ko menimo, da moramo imeti najnovejši tip avtomobila z različnimi dodatki, ki smo jih posebej plačali. Naša oblačila morajo biti znanih in dragih znamk. Da o mobilnikih niti ne govorimo. Največ političnih in finančnih škandalov v našem času ima korenine v pohlepu. Vojne izbruhnejo zaradi nafte. Bogate države pohlepno kopičijo zaloge plina, nafte in hrane na račun revnih.

Kolikokrat smo že slišali o ljudeh, ki so zmagali na loteriji, postali profesionalni športniki, pevci, igralci ali podedovali veliko bogastvo, pa so jim obenem propadli zakoni ali razpadle družine in so ugotovili nepristnost odnosov z drugimi.

Na nagrobniku naše civilizacije bo pisalo: “Ljubili so stvari in uporabljali ljudi.” Cilj pa bi moral biti: ljubiti ljudi in uporabljati stvari.

Nekdo je vprašal, koliko denarja je izredno bogat človek zapustil, preden je umrl. Drugi mu je odgovoril: “Ves denar je moral zapustiti!” In vendar so izredno dobro prodajane tiste knjige, ki govorijo, kako hitro in na lahek način obogateti ali, kakor bi rekel evangelist Luka, kako zgraditi čim večje “kašče” za žito (Lk 12,18).

V neki mošeji je napis, ki pravi, da je svet most. Ta most samo prečkamo in ne zgradimo na njem bivališča. Nomadski rek pravi: Nauči se držati stvari, ne prilepiti se nanje, uživati, ne pa jih posedovati. Mesto pohlepa lahko obiščemo, ne moremo pa v njem živeti. Ti in še številni drugi izreki nam govorijo, kako nevaren je pohlep in kako nas lahko hitro odtuji od drugih ljudi. O tej nevarnosti govori tudi začetek današnjega evangelija. Prosimo Gospoda, naj nam bogastvo nikoli ne pomeni več kakor ljudje.

Zgodba za navdih

Nimate vi v lasti zemlje, ampak ona vas

Nekoč sta prišli k rabinu dve družini, da bi presodil v sporu med njima, kje poteka meja med njunimi posestvi. Prisluhnil je prvi družini. Pripovedovala mu je, kako so postali lastniki. Zemljo so podedovali od svojih prednikov in je tudi sicer last njihovih prednikov že generacije. Imajo zemljevide in dokumente, s katerimi lahko to potrdijo.

Zatem je rabin prisluhnil drugi družini. Razložili so mu, da njihova družina že stoletja živi na tej zemlji, jo obdeluje in živi od nje. Dodali so še, da imajo svojo zemljo nadvse radi. Res pa je, da nimajo dokumentov, s katerimi bi to lahko potrdili, imajo pa žulje, boleč hrbet ter sadove zemlje.

Rabin je pogledal obe družini in stopil za korak nazaj, oni pa so se obrnili k njemu in rekli: “Sedaj odloči, v čigavi posesti je zemlja.”

Rabin pa je pokleknil na tla in nastavil svoje uho na zemljo, kakor bi ji hotel prisluhniti. Po dolgem času je vstal in pogledal obe družini ter dejal: “Prisluhnil sem obema, toda moral sem prisluhniti tudi zemlji, ki je v središču pogovora. In zemlja je spregovorila ter mi rekla: ,Nihče nima v posesti zemlje, na kateri stojite, ampak ima zemlja vas v posesti.‘”