Dohtar

Dohtar

“Dohtar, ti jezični dohtar,

kaj postopaš ti za mano?

Ne prepiram se z nobenim,

da bi peljal mojo pravdo;

ni umrla teta moja,

teta moja, dekle staro,

da bi, dohtar, mi opravljal

po nji dédino bogato;

sem premlada, da bi pismo

ženit’vanjsko se pisalo.

Dohtar, ti jezični dohtar,

kaj postopaš ti za mano?”

“Ne zameri, ne zameri,

cvet lepote, dekle drago!

Naj tekó ti mirni dnevi,

Bog ti žívi teto staro.

Je v šestnajstem, mislim, letu

se možiti še prekmalo;

da te ljubit’ ni prezgodaj,

tvoji mi pogledi prav’jo.

V pravdah ne želi peró ti,

al’ srce, le zate vžgano,

ti želi v ljubezni služit’;

brez pokoja to za tabo

vodi mi poglede, misli

in nogé z močjo neznano,

koder hodiš, cvet lepote,

žlahtna roža, dekle drago!”

France Prešeren (1800-1849)

Ljubim poezijo, zvočnost, melodijo. Naj poezija led razbija! Ob slovenskem kulturnem prazniku marsikdo spet seže po Prešernovih Poezijah, osveži spomin iz šolskih let in uživa ob žlahtnosti slovenske besede. Ob prebiranju Prešernovih pesniških biserov se mi vsakič znova zazdi, da prvič prebiram kako njegovo pesem, zapeljana od zvokovne in ritmične igre verza, znova očarana od preproste ljudskosti romance ali uročena od intimnega doživetja neizpolnjene ljubezni, prepletene z globokim domoljubjem in zavestjo pesnikovega poslanstva.

Poslanstva, razpetega med kljuvajoče, strastno trpeče prometejstvo in eksplozivni naboj zaznamujočega, usodnega orfejstva. Prešeren, njegova Vrba, naša Zdravljica – nacionalni mit, et(n)ični ekstrakt slovenstva, koncentrat čiste pesniške ideje, (za)vesti in človeškosti, narodove bitnosti in obstoja. Vse to in še marsikaj drugega predstavlja za nas Prešernov kult – v superlativih.

Pretiravam ali idealiziram? Kdo ve, ankete bi pokazale bolj stvarno sliko. Kaj pa za tujca, kaj pomeni Prešeren? Je sploh kdaj slišal zanj? Kako mu približati njegovo ustvarjanje, človeško in pesniško podobo? S prevodom, seveda. In tu se spet zatakne, spet kot domine padajo vprašanje za vprašanjem.

Je sploh mogoče preliti, prestaviti v drug jezik zahtevno metrično obliko (denimo sonet, gazelo, romanco) z rimami, asonancami, refrenom, posebej akrostih sonetnega venca, ne da bi zatajili prvinsko izrazno lepoto originala? S podobnimi dilemami in vprašanji se skozi stoletja spopadajo pisci esejev, razprav in razmišljanj, prevajalci, vsak s svojega zornega kota. Samo kdor se je lotil prestavljanja slovenske poezije v drug jezik, denimo v italijanščino, se zaveda sizifovskega napora ob tem početju. Po dolgem iskanju pomenskih in glasovnih razlik med ustreznicami, premetavanju in premikanju besed v verzu, skandiranju naglašenih zlogov, piljenju in vnovičnem prebiranju besedila se končno zdi, da bo verz stekel, da pomen dohiteva ritem, da melodija harmonično poplesava v koraku z metaforo, ko se spet nekaj zalomi, ko se pojavi nova negotovost, dvom. Bi boljše zvenelo kako drugače, z drugimi besedami? Naj ohranim isti izraz, naj zamenjam besedno zvezo, podobo? Zdrkneš po klančini navzdol, zato iščeš nove, boljše oprijeme, s pomočjo slovarja, znanja, izkušnje izbrskaš boljšo, ustreznejšo varianto. In spet se vzpenjaš: počasi, vztrajno, temeljito, v upanju, da ti bo uspelo.

Prevajalsko delo je v resnici nekakšen work in progress, besedno brbotanje, muziciranje in fieri v nasprotni smeri – od vrha (začetka) pesmi do sklepnega besednega akorda. Kot štiriperesne deteljice se razveseliš nanovo najdenega, celo izumljenega izraza. Izraza, ki tako zvokovno kot tudi semantično zapolnjuje pesniški mozaik, ki kamenček za kamenčkom skuša poustvariti prvotno, originalno umetniško podobo. Krasno, zdaj bo pa šlo! Prevajalec, prevajalka kot (so- ali po)ustvarjalec besedila v drugem, novem jeziku je končno premagal(a) Sizifa v sebi.

Bralec, ki ne pozna originala, si seveda vsega tega ne more predstavljati, kdor pa obvlada oba jezika, uživa tudi ob prevodu, saj se lahko prepusti čustvu in kasneje ob primerjanju besedil razumsko ovrednoti privilegirani položaj dvojezičnega govorca oziroma govorke. To vliva samozavest.

Prešernove pesniške strune so spet prelestno zazvenele tudi v italijanščini pred dobrim letom dni, čeprav lahko pred tem naštejemo kar nekaj prevajalcev posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke Poezij (Franc Husu, Giorgio Depangher). Izjemno zahteven prevajalski izziv – prevesti Prešerna – si je pred dobrim desetletjem zastavil Miran Košuta, katerega delo se italijanskemu bralstvu imenitno predstavlja v lepi, poglobljeni izdaji Založništva tržaškega tiska (ZTT 2020). Knjigo poleg pesmi v originalu in prevodu bogatijo še kritični aparat z opombami, Prešernova biografija in bibliografski pregled prevodov njegovih pesmi ter monografskih del in esejev v italijanščini. Spremno besedo sta prispevala ugledni prešernoslovec Boris Paternu in literarni kritik Elvio Guagnini.

L’avvocato

“Avvocato, lingualunga,

come mai mi vieni appresso?

Non ho cause con nessuno

che tu debba starmi dietro;

non è morta la mia zia,

il mio vecchio angioletto,

ché tu debba amministrarmi

il suo lascito opulento;

il contratto mio nuziale

non è tempo che sia steso.

Avvocato, lingualunga,

come mai mi vieni appresso?”

“Chiedo scusa, chiedo scusa,

cara mia, fiore bello!

Scorrano i tuoi giorni quieti,

lunga vita all’angioletto!

Sposa andare a sedic’anni

credo sia troppo presto;

ma ch’è tempo per amarti

dice il tuo sguardo acceso.

Non la penna nelle cause,

ma il mio cuore farsi servo

in amore per te vuole;

questo fa venirti dietro

il mio passo, i miei pensieri

senza posa e con portento

ove incedi, rara rosa,

cara mia, fiore bello!”

S posluhom za zven in smislom za pomen, opremljen z natančnostjo filologa in muzikalično občutljivostjo glasbenika, je Miran Košuta z razgledanostjo univerzitetnega docenta nadgradil svoj opus esejista, kritika in ustvarjalca. V prevodu romance Dohtar (objavljene leta 1834 v četrtem zvezku zbornika Kranjska čbelica), za katero je značilen štiristopični trohej z asonanco (ujemanjem samoglasnikov) v vsakem drugem verzu (mano – pravdo / appresso – dietro), je s spretno in ustvarjalno izbiro jezičnega dohtarja poimenoval lingualunga, teto, dekle staro, pa kar vecchio angioletto (ker kot angel bdi nad šestnajstletno nečakinjo?). Oboje se lepo prilega šegavemu in igrivemu tonu dialoga, ki se plete med dvorljivim pravnikom in rosno mladim dekletom. Zveze cvet lepote / žlahtna roža, dekle drago pa je Košuta prepesnil z glasovno zvenečimi ustreznicami rara rosa, / cara mia, fiore bello! Te skromne ugotovitve o jezikovnih in slogovnih prevajalskih rešitvah samo bežno nakazujejo posrečenost in primernost Košutovega prevoda, ki ju najlepše začutimo, če si italijansko besedilo preberemo kar na glas.

Za ljubiteljice in ljubitelje (Prešernove) poezije nadvse prijetno opravilo.