Doba enovrstičnic
Na stopnicah (206)
Od vedno je bilo eno od znamenj modrosti, da si znal stvari povedati na kratko. Nihče ne mara dolgovezenja – to je ponavadi znamenje nerazumevanja zadeve, kratke pameti ali pa celo slabih namenov. Ključno je povedati bistvo, potem pa s sogovornikom lahko podrobnosti rešujeva v dialogu – če je potreba, seveda. Tako tudi v časniku ponavadi preletimo samo naslove in se lotimo branja zgolj tistih, ki nas bolj zanimajo; pri ostalih nam zadostuje informacija, ki jo dobimo iz naslova. Če je seveda naslov dobro napisan – v zadnjem času so se močno razpasli “clickbait” naslovi, ki nalašč zamolčijo ključno informacijo, samo da bi bralec kliknil tudi članek. No, jaz takih člankov nalašč ne preberem, z mislijo, da članek že ne more biti kaj prida, če igra na tako poceni karte in nas vleče za nos, da bi si vzeli zanj dalj časa. Povsem zadostuje kratka osnovna informacija. A če je “clickbait” namenoma napisan z izpuščanjem ključnega in zahteva nekaj napora pri razmisleku, pa se seveda pri krajšanju misli na vse pretege hitro zgodi, da tudi ponesreči spregledamo kakšno bistveno razsežnost. Oziroma je že tako, da ponavadi bolj temeljita predstavitev misli zahteva nekaj več prostora; da ne pogledamo samo na eno od miselnih povezav, pač pa vsaj malo razmislimo tudi o njenih posledicah in ugovorih. Brez tega me lahko kdo razume katastrofalno narobe; puščica moje kratke misli izgubi smer in zatava povsem drugam. Seveda pa je za marsikoga tudi kar prikladno, da mu svojih “udarnih misli” ni treba utemeljevati in razpredati – s tem bi lahko prišlo na dan, da ne vodijo nikamor, vsaj nikamor pametno. Tako je z marsikaterimi parolami, ki se jih ljudje navadijo ponavljati – recimo tisto, da “so pravila zato, da se kršijo”. Naš čas je, sploh na področju medijev, bolj slikovno naravnan in zato ljubi kratka besedila; taka, ki jih morda lahko prebereš v enem pogledu. Kot v stripu. Zato je tudi Twitter oziroma X taka uspešnica. Marsikje je ključni medij politike oziroma politikov. Parola je njegov “naravni jezik« in zaradi svoje prostorske omejitve tega pač ne more preseči. Zato je zame zelo zgovorno, kdo se odloča za X kot svoje glavno trobilo – večinoma niti ni treba brati vsebine, da lahko zaključiš, da gre za cenen populizem, celo hujskaštvo. So izjeme, a te bolj kot ne potrjujejo pravilo. Dobro je, da smo previdni pri tistih, ki z nami želijo komunicirati na tak način; kratkost jim omogoča tudi, da se vedno lahko izgovarjajo, da smo jih razumeli narobe – morda je bolj ključno razmeti, kaj so zamolčali, kot pa kaj so povedali. Kaj samo od sebe sledi iz njihovih izjav, oni pa se morda sprenevedajo o tem? Bodo morda krivdo za radikalne posledice svojih izjav na koncu pripisali prejemniku? Iskra lahko zakuri peč ali pa zaneti požar. Pokvarjenci bodo vedno znali povedati, da je samo iskra – in da so sami krivi pač tisti, ki so naokrog pustili ležati sode smodnika. A pameten človek sam razume, kdaj hodi po “vnetljivem« terenu in je temu primerno previden (tako kadar so sodi smodnika resnični ali pa samo podoba). In kresanje isker prihrani za čas, ko je res treba zakuriti – otrokom pač ne pustimo, da se igrajo z vžigalicami.
