Digitalne čistilne akcije

Na stopnicah (176)

Te dni me je v e-poštnem nabiralniku pričakala pošiljka, ki mi je nemudoma pognala kri v glavo: vabljen sem bil k brisanju elektronskih podatkov v imenu ekologije. Če je moje razmišljanje in razpravljanje o recimo politiki in gospodarstvu na nekoliko majavih nogah, pa se kot “geek”, tako rekoč odkar vem zase, tukaj ne dam. Ker so stvari precej jasne.

Najprej se spodobi pojasniti, v čem imajo pobudniki “digitalnih čistilnih akcij” vseeno prav. Na spletu se je znašla nezaslišano ogromna količina podatkov – in ti podatki se večinoma ne brišejo. Ležijo na kakšnem zakotnem (ali pa sploh ne zakotnem) strežniku in čakajo, da bi morda kdo še kliknil povezavo, ki vodi nanje. Klepeti IRC izpred dvajset let, že zdavnaj nadgrajeno programje, besedne vojne besnih igričarjev na forumih, stara in nerelevantna e-poštna sporočila (kjer sta si recimo šef in uslužbenec izmenjavala ure in datume za malico), na tisoče neuspelih poskusov fotografij s “filtri”, na desetine različic enega in istega projekta … Če veš, kje iskati, boš verjetno našel. Če želimo, da so ti podatki dostopni, mora nekje delovati strežnik in ta strežnik porablja elektriko. Ker je teh zastarelih in nepomembnih podatkov ogromno, je tudi poraba velika. Tako poročajo, da je v svetovnem merilu poraba elektrike za strežnike in druge spletne storitve presegla porabo industrije; porabi več kot gigavatne peči metalurgije! Torej, če želimo varčevati z elektriko – in se s tem obnašati okoljsko –, moramo odstraniti čim več teh smeti. Ampak teh “starih” podatkov je v resnici malo. Glavni delež pri nesorazmernem povečanju porabe imajo predvsem storitve umetne inteligence – ogromni podatkovni centri, ki so v njenem ozadju, so nezaslišan porabnik. In pri tem imamo navadni uporabniki bolj malo zraven. Zato so razne ekodigitalne akcije v glavnem slepilni manever. Toliko bolj, ker podatki tistih, ki smo bolj “stare šole”, večino časa ne porabljajo čisto nič energije. Računalnik ne porablja energije, če je izklopljen. Če so podatki na njem (ali na zunanjem pogonu), lahko tam mirno čakajo, da jih potrebujem, in takrat za dostop do njih porabim nekaj milivatov. Poln trdi disk ne porabi več energije kot pa prazen. In odkar se ti diski ne vrtijo več nekajtisočkrat v minuti (ampak imamo SSD), lahko to porabo sploh mirno zanemarimo. Zaplete pa se, ko so moji podatki na spletu, v tako imenovanem oblaku. To je nadvse pripravno, saj lahko do njih kar naenkrat dostopam od kjerkoli in kadarkoli: z računalnika, s telefončka; v knjižnici ali na univerzi. Ta splošna dosegljivost pomeni, da mora nekje noč in dan goreti strežnik, da lahko ustreže mojim idejam in muham. In ker si takšen “oblak” ne sme privoščiti, da bi neki podatki kar izginili, ker bi se recimo nekaj pokvarilo, morajo biti ti podatki na strežnikih vsaj v nekaj kopijah. To pa pomeni, da se taki in drugačni podatki izjemno kopičijo. In če jih ne brišemo sproti, moramo dodajati nove in nove strežniške zmogljivosti, vedno več “prostora”. In tako so se začeli slišati pozivi, naj se uporabniki obnašamo ekološko in brišemo staro e-pošto, slike in podobno. Spet spomnimo, v primerjavi z gorami zmogljivosti, ki jih zahtevajo umetna inteligenca, razne industrijske in gospodarske storitve na spletu, je delež teh nekaj naših datotekic zelo zanemarljiv. Sploh, ker skoraj nihče od nas ne razpolaga z neomejenim prostorom na oblaku. Kaj pa, če želimo vseeno tudi ta svoj “odtis” zmanjšati? Vedno je možnost, da podatke prenesemo na svoj računalnik; tam bodo porabljali energijo samo, ko bo računalnik prižgan. Ampak sumim, da naši vneti ekologi nočejo stvari peljati v to smer – če so podatki v oblaku, mirno lahko vohljajo za nami in nam prodajajo kramo. Ko seveda naše podatke “odrabijo”, se jih hočejo znebiti in nam sitnarijo, da naj jih brišemo; da je to ekološko. Verjetno nihče od nas ne bo šel nazaj na POP e-poštne strežnike, kjer so se sporočila prenesla na računalnik in izginila s strežnika. Ampak imeti arhiv starejše e-pošte “offline” pa je še kako smiselno; v skrajnem primeru nikoli ne vemo, kaj popade naš oblak in kako v resnici varni so naši podatki. Torej, če se že želimo obnašati ekološko, čim manj podatkov na oblaku; to je največ, kar lahko navaden uporabnik stori. In da si filme, fotografije in druge velike porabnike elektronskega prostora raje presname na računalnik, kot pa jih črpa s spleta (!). Če bi razmišljal zelo temačno in že kar paranoično, pa bi v teh klicih po izbrisu naših podatkov lahko videl tudi ambicijo po izbrisu naše identitete in našega spomina. Že kar nekaj časa obstajajo dokumenti samo v digitalni obliki – in digitalizacija starejših dokumentov je prinesla njihovo neprecenljivo dostopnost. Če jih v imenu okoljevarstva odstranijo (ali celo spremenijo), se v svojem iskanju resnice nimamo na kaj naslanjati. Verjetno pretiravam, ampak glede na dogajanje zadnjih mesecev človeka težko še kaj preseneti. Zato ima pameten človek svoje pomembne podatke raje doma na varnem, ekološko ali ne.