Delo Angela Vivanteja ponovno odkrito: knjiga, ki presega čas

Predstavitev slovenskega prevoda vizionarskega dela o narodnostnih razmerjih ob Jadranu in njegovi zgodovinski ter sodobni relevantnosti

Na zadnjem majskem srečanju iz cikla Episkop, ki je bilo v sredo, 28. maja, v Knjigarni kavarni Maks v Novi Gorici sta radijski urednik, kulturni delavec in publicist Igor Tuta ter zgodovinar Štefan Čok iz Narodne in študijske knjižnice v Trstu predstavila lik italijanskega zgodovinarja in publicista Angela Vivanteja ter njegovo knjigo Irredentismo adriatico: contributo alla discussione sui rapporti austro-italiani, ki je izšla leta 1912 pri založbi La Voce v Firencah, predvsem pa njen slovenski prevod z naslovom Jadranski iredentizem, ki je izšel lani pri založbi Art iz Komna. Z gostoma se je pogovarjala dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, ki je za uvod v prijeten večer prebrala besedilo o Angelu Vivanteju izpod peresa dr. Branka Marušiča. Večer je bil namenjen tako vsebini kot aktualnosti knjige Jadranski iredentizem, pa tudi zanimivi najdbi prevoda, ki ga je že pred 75 leti pripravil Alojz Rebula ter ga v podlistku objavljal med majem in septembrom 1949 v Primorskem dnevniku.

“Knjiga Angela Vivanteja je izvirna zgodovinarska in politična razprava, namenjena predvsem obravnavi slovansko-italijanskih odnosov ob Jadranu v obdobju med pomladjo narodov, 1848, in prvo svetovno vojno. Po obeh končanih svetovnih vojnah 20. stoletja je knjiga pokazala svojo aktualnost ob razmejitvenih problemih, ki so se dotikali Slovanov in Italijanov ob Jadranu,” je napisal dr. Marušič, ki je spomnil, da je izid slovenskega prevoda obeležil 110. obletnico Vivantejeve smrti in 100. obletnico rojstva Alojza Rebule. “Ko je prvič izšel Vivantejev Jadranski iredentizem, imperialistična delitev sveta še ni bila dokončana tudi zaradi novonastalih držav, ki so pri delitvi želele sodelovati, npr. Italije, katere cilji so bili usmerjeni še desetletja tudi na balkanski polotok,” je še napisal zgodovinar, ki je nadalje razložil, da je pri uresničevanju teh ciljev pomembno vlogo odigral Trst s svojim zaledjem, Vivantejevo razglabljanje pa je namenjeno prav obravnavi tega ozemlja skozi preteklost in s pogledom na njegovo prihodnost.

Angelo Vivante (1869–1915) je bil tržaški odvetnik in socialistični politik judovskega rodu. Obiskoval je gimnazijo v Trstu in diplomiral leta 1891 na Univerzi v Bologni. Leta 1906 je začel pisati za glasilo socialistov Il Lavoratore in je kmalu postal njegov glavni urednik. Poznal je veliko vplivnih italijanskih osebnosti in v teh krogih veljal za odličnega poznavalca razmer v Avstrijskem primorju, saj je pisal veliko člankov prav na to temo. “Bil je človek, ki je marsikomu povzročil marsikateri glavobol, predvsem italijanskim elitam v Trstu, ki so Kraljevini Italiji razlagale razmere v tem prostoru,” je dejal Štefan Čok. Vivante se v teh razlagah in interpretacijah ni prepoznaval, v svojem delu se je skušal zavzemati za izboljšanje diplomatskih odnosov med takratno Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko, intenzivno je razmišljal o sobivanju v večnarodnostnem, večverskem, multietničnem in večjezičnem okolju. “Knjigo je napisal za italijanske bralce v Kraljevini Italiji, ne za naše prednike – za te ljudi je bila knjiga moteča,” je še razložil zgodovinar, ki je opozoril na dejstvo, da je Vivante doživel velik življenjski poraz, ko je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Zlasti italijanski iredentisti so se na vse načine borili za priključitev Julijske krajine k Italiji, Vivante pa se je zavedal, da Trst brez svojega naravnega zaledja ne bo mogel gospodarsko uspevati, zato se je zavzemal za mirno sožitje vseh tu živečih narodnosti. Avtor je italijanskim bralcem skušal razložiti, da bi jim priključitev tega ozemlja Kraljevini Italiji dejansko škodila; zaradi negativnega sprejema njegovega dela in zaradi vstopa Italije v vojno, kar je dokončno podrlo vsa njegova prepričanja, je leta 1915 napravil samomor.

“Vivantejeva knjiga je izjemno bogata, dobro napisana, poglobljena, a tudi zelo pravična,” je poudaril Igor Tuta, urednik slovenskega prevoda in avtor prevoda vseh Vivantejevih opomb v knjigi. Razložil je tudi, da je Vivante predvsem v opombah veliko napisal o Slovanih, pri tem je mislil na Slovence v Trstu in Hrvate v Istri. Vivante je sam priznal, da ni imel podrobnih informacij o delovanju, zgodovini in kulturi Slovencev, pri tem pa mu je veliko pomagal Henrik Tuma, s katerim sta se tedensko srečevala. Za Vivanteja je bilo zelo težko pisanje predvsem zadnjega poglavja v knjigi, v katerem se osredotoča na gospodarski razvoj Trsta, pri katerem je glavno vlogo imela Avstro-Ogrska.

Igor Tuta je spregovoril tudi o nastanku slovenskega prevoda knjige. Da je Alojz Rebula dejansko prevod celotne Vivantejeve knjige objavil v podlistku v Primorskem dnevniku, je urednik spoznal med prebiranjem prepisov Rebulovih dnevnikov, za katere je poskrbela njegova hči Tanja Rebula. Tuta je vse objavljene zapise zbral, kot rečeno, pa je sam poskrbel za prevod zelo pomembnih opomb, v knjigi pa lahko preberemo tudi uvodni zapis zgodovinarja Štefana Čoka in dva prispevka – ponatisnjen članek dr. Lava Čermelja iz leta 1937 in prispevek zgodovinarja prof. Salvatorja Žitka o Vivanteju in njegovem delu.

Dogodek v Knjigarni kavarni Maks je ponudil dragoceno priložnost za ponovno osvetlitev misli in dela Angela Vivanteja, ki je s svojo vizijo mirnega sobivanja in mednarodnega razumevanja presegal nacionalistične diskurze svojega časa. Rebulov prevod njegovega temeljnega dela, ki je po dolgih desetletjih končno celovito zaživel v knjižni obliki, ne predstavlja le pomembnega prispevka k slovenskemu zgodovinopisju, temveč tudi spodbuja sodobno razmišljanje o odnosih med narodi nekoč in danes.