Delaven in nesebičen politik z močno vizijo
Politična biografija o dr. Antonu Gregorčiču, ki jo je napisal zgodovinar Peter Stres, izdala pa jo je Goriška Mohorjeva družba ob podpori Študijskega centra za družbeno-politična vprašanja Anton Gregorčič, postavlja pod drobnogled izrazito politično osebnost, ki je bila v ospredju dogajanja na Goriškem zadnji dve desetletji 19. stoletja in vse do začetka prve svetovne vojne. Gregorčič je bil pragmatičen politik, deželni in državni poslanec in namestnik goriškega deželnega glavarja; njegovo plodno delovanje je krojilo uspeh in sijaj goriškega prostora, kakršnega mesto kasneje ni nikoli več doseglo.
O monografiji z naslovom Dr. Anton Gregorčič (1852-1925) – Politična biografija, ki so jo predstavili 13. junija v konferenčni dvorani Pokrajinskih muzejev v grajskem naselju v Gorici, je urednik Peter Černic uvodoma povedal, da je GMD prav rada izdala delo Petra Stresa, saj govori o človeku iz slovenskih katoliških krogov, ki je veliko dal vsej Goriški, kljub temu pa smo nanj na neki način pozabili. V svojem času je bil “vodilna siva eminenca celotnega političnega življenja v Gorici”, “čistokrvni politik”, ki je postavil temelje društvu Sloga, “enemu večjih kulturnih programov, ki smo jih goriški Slovenci premogli”. Ob koncu 19. stoletja je Gregorčič naredil “pomembno politično izbiro izven nacionalnih logik”, povezal se je z italijanskimi liberalci. To priča o dejstvu, da “smo Slovenci v Gorici, politično gledano, vedno znali taktično zelo dobro razmišljati”; ker smo “se znali otresti ozkih ideoloških predsodkov, smo znali postaviti pokonci programe, ki so Slovencem v mestu prinesli dosti”. Černic se je zahvalil pokrajinski upravi, ki je pokazala pozornost za dogodek, mu dala pokroviteljstvo in ga vključila v niz odmevnih pobud o enkratni in izvirni zgodovini goriško-gradiščanskega območja (razstava La Provincia di Gorizia e Gradisca: autonomia e Governo 1861 / 1914. Letture di un territorio je na ogled v Pokrajinskem muzeju do prvih dni novembra letos). Navzoče je pozdravil odbornik za kulturo Federico Portelli, ki je opozoril na pomen omenjene razstave in hkrati poudaril namen uprave, da ovrednoti pomembne like iz preteklosti nekdanje grofije, med katere gotovo spada tudi Gregorčič. Podpredsednica pokrajinske uprave Mara Černic (pred okrog 100 leti je isto funkcijo opravljal Gregorčič, je še povedal P. Černic) je poudarila pomembno politično vlogo, ki jo ima danes provinca. “Institucija je danes pod velikim vprašajem”, je dejala, “levosredinska koalicija, ki jo vodi, pa je proti njeni ukinitvi in katerikoli preobrazbi prav zaradi vraščenosti v teritorij”; to stališče odločno podpirajo tudi Slovenci, ki so še danes pomenljivo prisotni in “soudeleženi pri upravljanju teritorija”.
Peter Černic je nato vodil pogovor z avtorjem, šolnikom in politikom Petrom Stresom, ki je povedal marsikaj zanimivega o Antonu Gregorčiču in njegovem času. Dejal je, da je Gregorčič ogromno naredil, in vendar “dosti časa nismo slišali o njem”, “v našem narodnem spominu skoraj sploh ni funkcioniral”. V nekaterih delih je bil obravnavan le delno, po Stresovem mnenju tudi “preveč kritično”. Vse to je vzbudilo avtorjevo radovednost, tako da se je lotil temeljitega raziskovanja virov. Gregorčič “se je zavestno odločil za politiko”, v njej je “neprestano šel v spore”. Ustanovil je ogromno institucij, vedno je šel naprej in ustvarjal kaj novega. “Prevzeli so mu banke in časopise, ustvarjal je novo”… Pri njem vidimo “zelo močno vizijo, ogromno delavnost in nesebičnost”. Ves svoj denar je med drugim dal za slovenske šole. Pomembno vlogo je imel pri odprtju prve slovenske državne gimnazije v Gorici. Prilepili so mu veliko najrazličnejših etiket, “bil je Slovenec, a ne tako radikalen kot liberalci. Pri njem sta bili vrednoti krščanstva in slovenstva na isti ravni. To pa Mahniču ni šlo v račun”. Ni kritiziral katolištva, “v politiki pa je hotel biti prostih rok”. Politično ravnovesje je tako “krmaril, da je bil 40 let osrednja oseba dogajanja in je stvari peljal tako, kot je mislil, da je prav”: izpolnjeval je slovenski narodni program na Goriškem, “Slovence tu je pripeljal za veliko stopnjo više”. Pri svojem delu “je bil velik garač”. Anton Gregorčič je sodeloval tudi s Simonom Gregorčičem; na političnem področju je bil pesnik “povsem enakega mnenja kot Anton”. Ta pa ima tudi velike zasluge, da so Simona “dvignili v javnem mnenju”. Vse do smrti pesnika 1906 sta bila dobra prijatelja. Sploh pa je precejšnje število duhovnikov videlo v šolskem delu Antona Gregorčiča veliko stvar, češ da so se tako “reševali otročiči narodu in Cerkvi”.
Predstavitvi monografije je sledilo nekaj vprašanj oz. posegov prisotnih med občinstvom. Med drugimi je prapranečak Simona Gregorčiča, nekdanji (večkratni) kobariški župan Pavel Gregorčič, spregovoril o tem, kako doživlja svoja ugledna sorojaka. Na eno izmed vprašanj je posebno lepo odgovoril Stres, ko je dejal, da je “politika zelo pomembna stvar. Anton Gregorčič je ogromno naredil za našo deželo… Če hočemo biti Slovenci zrel zgodovinski narod, moramo imeti pozitivno oz. lepo podobo o politikih, ker to je konec koncev ena izmed osrednjih stvari demokracije”.
DD
Knjiga Petra Stresa o Antonu Gregorčiču
