Damice v težavah
Na stopnicah (182)
Ko se lotim ogleda kakega akcijskega filma, vedno znova škrtam z zobmi in se držim za glavo, kakšne antijunakinje so ponavadi spremljevalke našega superheroja. Mimogrede bi z levo roko pometel s hudobneži, če mu ne bi bilo treba z njo zapirati ust naši damici, da ne bi vreščala in s tem izdala njunega skrivališča. V žaru najhujšega spopada ona otrpne na najbolj neprimernem mestu in junak, ki se je že zatekel na varno, se mora vračati nazaj v kremplje pošasti. Pištolo prime za cev in skoraj obstreli tako sebe kot našega zvezdnika. Skratka, v večini akcijskih filmov je jasno, da si z žensko, ko gre zares, ni kaj dosti pomagati. Razen če jo naredijo za čisto “možačo” in tako spet samo vzporednico moškemu.
Preden me kdo obtoži mizoginije: to mi ne gre na živce, ker bi imel v življenju res take izkušnje. Moti me, ker žensko postavlja, celo peha v vlogo nesposobne opazovalke dogajanja in celo ovire do uspeha. Ker jo po tihem obsoja na vlogo okraska na junakovih prsih, morda še seksualno nagrado za njegovo herojstvo. In seveda napreden gospodinjski pripomoček in avtomat za družino. Vse je seveda zasnovano, da hrani banalen moški okus – in njegove travme. Da pomehkuženemu meščančku daje sanje, v katerih lahko tako pokonča hudobca kot očara srce svoje izvoljenke. (Saj ne, da ni kupov podobnega šunda, ki hrani ženski slab okus.) Težava te mode je, ker svet navaja k splošnemu gledanju na stvari v tem smislu – da po eni strani ženske tudi v resničnem življenju podcenjuje in spregleduje njihove napore in splošen prispevek k blagru, tudi v najtežjih trenutkih. Da jih v družbi razglaša za oviro, kot nekakšnega otroka, ki ne ve sam zase, se ni zmožen obvladati in ga čustva vedno znova odnesejo preko mere pametnega in varnega. Da krivično podcenjuje njihovo izjemno vztrajnost, odpornost, iznajdljivost in trdoživost. Da jih slika kot vedno znova nesposobne obvladati in preseči svoje banalne muhe. Da je slep za njihovo herojstvo, ki je pogosto drugačne narave, a zato nič manj izjemno in nič manj trdo delo. In ta slepota je res problematična – do izraza pride še posebej glede žensk, ki ostanejo doma. Razpasen je stereotip, da je v tem nadstandardno udobje, ki ga moški zagotovi svoji partnerki, da se gre ona lahko potem svoje kompliciranje po hiši in kavice s prijateljicami, vmes pa morda še ustvarja kakšen vlog. Ne pozabimo, da s tem zavaja tudi ženske – morda se potem tudi njim zdi krivica, da če ostanejo doma, še vedno cel dan delajo in ostane za njihovo spletno “influencanje” bolj malo časa in energije. Moškemu dopoveduje, da je logično, da se po končanem delovniku zavali pred TV in se pusti streči. Da gospa jé kosilo v naročju na skrinji za drva in vmes teka do njega za mizo, če se mu slučajno zazdi, da mu kaj manjka ali mu ni po godu. Da je samo stvar njene lenobe in nesposobnosti, če kosilo ni na mizi točno opoldne. Pač, družina sedi okrog mize in križem rok čaka, da je postrežena. Bojevniki so se vrnili s fronte in zdaj si zaslužijo vse najboljše in najlepše, od hrane preko pijače do spolnosti. Žensko poniža na raven služabnice in tako razvrednoti tako njeno tiho, pozorno služenje kot tudi skrajne napore, ki jih je morda morala storiti zanj. Samo zato, ker je manj na očeh in morda vključuje manj fizične moči. In poleg tega večinoma ne živimo več v agrarni družbi, kjer bi moški po službah res skrajno naporno fizično delali – tistih osem ur rado mine za računalnikom v suknjiču, in še če je v igri opeka in železo, večinoma sedi za krmilom bagra. To razvrednotenje ženske najbolj prizadene s stališča, da se jim zdi pravično, da poleg vsega svojega dela po hiši in za družino hodijo še v službo. Kakorkoli je emancipacija dobra reč in ima mnogo čudovitih posledic, tu vzpostavlja krepko asimetrijo. In je uporabna voda na mlin izkoriščanja, tako s strani partnerjev kot kapitala. Če si moški po službi zaviha rokave in pomije posodo ali pelje otroke na sprehod, to doživlja kot herojsko pomoč in ne kot logičen del svojih družinskih obveznosti. Ženskam pa, ki so vsak dan pod jarmom tako službe kot gospodinjstva, moške prikazuje kot napol uporabne idiote in otročaje, ki si še vezalke komaj zavežejo sami – na spletu je res ogromno tovrstnega zgražanja in posmehovanja. V času, ko smo postali spet bolj pozorni na tradicionalne vloge spolov v družbi; ko smo se zavedli, da stara delitev dela le ni bila tako slaba in da izvira iz tega, kako smo narejeni, je to dobro imeti pred očmi. Da v novih razmerah ne bi ne tem ne onim delali krivice. Ni treba, da v filmih s pištolami naokrog tekajo mišičaste in zagorele punce (čeprav se moški okus iz svojih razlogov tega ne brani) ali da stalno poudarjamo ta ali oni dosežek žensk v znanosti, tehnologiji ali vojni. Pomembno je, da eden drugemu priznamo svoj trud in nezamenljivi prispevek za dobro in srečo. Da imamo pred očmi, da smo eden drugemu skrivnost. In da vsaj včasih možakar opazi, da je njegova gospa “strašna kot vojska v zastavah”, kot pravi Visoka pesem.
