Člani Radijskega odra o prehojeni poti preko spominov in občutkov

Člani Radijskega odra so ob 80-letnici prve radijske igre v živo podoživeli zgodovinski trenutek z uprizoritvijo igre Premagano obzidje. O dogodku lahko preberete v drugem članku (klikni in preberi), tu pa najdete spomine nekaterih članov skupine.

Maja Lapornik, režiserka ponovne uprizoritve dela Premagano obzidje

Ko so se člani Radijskega odra ob 80. obletnici delovanja skupine lotili ponovne uprizoritve prve igre, sprva sploh niso vedeli, za katero igro gre, Majo Lapornik pa je presenetilo dejstvo, da je delo napisal njen stric Janez Prepeluh (psevdonim Mihael Jeras). Ko so ji zaupali vlogo režiserke, se je soočala tako s profesionalnim kot tudi osebnim bremenom, ki pa, kot pravi, ne sme vplivati na režiserske izbire.

“Igra nam je bila takoj všeč, ker smo jo brali kot zelo moderno igro, ki govori proti oblasti, ki je naduta, zavajajoča, uničujoča, kjer posameznik, kakršenkoli je, mora nujno propasti.” Tako je režiserka strnila sporočilo igre. Izpostavila je veliko zadovoljstvo za ves vloženi trud. “Nismo več vajeni nastopati v živo. Mi nastopamo pred mikrofonom, kjer lahko stvari ponavljamo v nedogled, dokler nismo zadovoljni, a mislim, da se nam ni veliko zapletalo,” je še povedala.

Mitja Petaros, v igri rumorist

Ko so v preteklosti za zvočne efekte skrbeli predvsem v živo, je imel pri radijskih igrah bistveno vlogo rumorist. Danes je to vlogo nadomestila in nadgradila tehnologija, ob 80. jubileju Radijskega odra pa je skupina nekaj zvočnih efektov v ponovni uprizoritvi svoje prve radijske igre ustvarila “po starem”. Vlogo rumorista so člani zaupali Mitji Petarosu, ki je z nami obujal spomine na stare čase.

Opozoril nas je, da je bilo v studiu, od koder je bila v živo predvajana zadnja igra Radijskega odra, na pol kamnito in na pol leseno stopnišče, po katerem so hodili in ustvarjali potrebne zvoke. V studiu so imeli tudi premična vrata na kolesih, ki so jih po potrebi postavili v studio in z njimi ustvarjali zvoke odpiranja in zapiranja vrat.

“Nekoč so trakove rezali in jih ročno lepili skupaj, danes pa je vse laže, ker je vse digitalno,” pravi Petaros, ki pa se zaveda, da je danes za dober končni izdelek potrebno veliko tehničnega znanja.

Andrej Pisani, v igri Peter

Vloga igralca v radijski igri je v primerjavi z gledališkim igralcem podobna, a tudi precej drugačna. Andrej Pisani se zaveda, da ima radijski igralec na razpolago samo dimenzijo svojega glasu, pri interpretaciji likov pa ne more uporabljati gibov in mimike. “Zanimivo je, kako lahko samo z modulacijo glasu ustvariš res različne karakterje,” pravi.

Ko so se lotevali priprave ponovne uprizoritve prve igre Radijskega odra, si je Pisani poskusil zamisliti, kako so isto vlogo interpretirali leta 1946. “Takrat so igralci bolj potencirali čustva, vse je bilo bolj nakazano, morda bolj didaskalično,” je mnenja Pisani, ki opozarja, da igralci danes težijo k bolj naravni igri in dialogom. Kljub temu da je bilo delo napisano pred osmimi desetletji, dogajanje pa je postavljeno v čas križarskih vojn, po Pisanijevem mnenju igra “ni izgubila svojega naboja”. Igralci morajo v zgodbi poslušalcem posredovati tako rahločutnost v nežnejših prizorih kot krutost vojnega obdobja.

Andrej Pisani je član Radijskega odra že od otroških let, ko ga je v to “družino” pripeljala mama, igralka Marinka Theuerschuh. Sodelovanje v radijskih igrah, kot je povedal, dopolnjuje njegovo ustvarjalno delo grafika.

Marijan Kravos, dolgoletni član skupine

V skupino Radijskega odra se je vključil v 70. letih, ko je obiskoval višjo srednjo šolo. Takrat je skupina delovala v studiu, kjer je zaživela tudi njena zadnja radijska igra. Marijan Kravos se spominja, kako so takrat snemali na trak in večino zvočnih efektov ustvarjali v živo, nekaj pogostejših pa je bilo posnetih tudi na vinilnih ploščah. Snemanja so potekala v večernih urah, in “ko smo med snemanji čakali, smo se veliko pogovarjali, nastajalo je iskrivo kresanje misli in tam sem se ogromno naučil”.

Delovanje Radijskega odra se je močno spremenilo v drugi polovici 80. let, ko je prišlo do “upravnih težav”, zaradi katerih skupini niso več dovolili, da bi delovala v prostorih tržaške radijske postaje. To je povzročilo nekajletni prisilni premor in poznejšo vzpostavitev manjšega studia pri Svetem Jakobu, kjer je Radijski oder začel snemati igre zunaj radijske hiše. Leta 1991 je tam nastal studio Trak, ki danes nadaljuje svojo pot.

Od takrat se je spremenilo tudi samo delovanje Radijskega odra, ki se je postopoma začelo širiti tudi na gledališki oder. V tisti čas segajo zametki gledaliških abonmajev za otroke, ki jih društvo še danes prireja vsako leto.

Mojca Petaros, mlada članica skupine

Radijski oder združuje vse generacije. Danes otrokom ponuja predvsem gledališke delavnice, abonmaje in podobne priložnosti, saj je snemanje radijskih iger z mladoletnimi igralci, še posebej z otroki, nekoliko zahtevnejše. Prek gledališke dejavnosti se je tudi Mojca Petaros, danes mlada pisateljica, približala delovanju društva in pred nekaj leti postala redna članica ansambla. “Zelo dragoceno je, da se mladi igralci lahko učimo od starejših generacij,” je prepričana. Večer ob 80-letnici Radijskega odra je bil zanjo priložnost, da je prvič stopila v znameniti Studio C, kjer je skupina dolga leta redno delovala in na katerega starejše člane veže veliko osebnih spominov.

Zvočno gledališče ima po njenem mnenju zlato prihodnost. “Ko se pogovarjam s prijatelji in drugimi mladimi, se mi zdi, da je marsikomu blizu tako radio kot druge oblike zvočnih vsebin,” je povedala. Marsikaj lahko s slušalkami poslušaš med sprehodom, pospravljanjem doma ali opravljanjem drugih aktivnosti, težje pa se med tem posvečaš, denimo, vizualnim vsebinam. K še vedno velikemu zanimanju za radio je po njenem mnenju prispeval tudi tehnološki napredek, saj za poslušanje danes ni več treba imeti večjih sprejemnikov, ker “imamo vsi radio na telefonu”.