Celotna Goriška naj bo duhovna hiša molitve za vse narode

Piše: DD Fotografije: DD

Obmejno romanje na Sveto Goro

Obmejno romanje koprske škofije in goriške nadškofije na Sveto Goro, tokrat z naslovom Marijin pogled na Goriško, je tokrat bilo v oktobru, mesecu rožnega venca. V nedeljo, 8. t.m., so k popoldanski svečani maši, ki sta jo vodila koprski škof msgr. Jurij Bizjak in goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli, prišli na Skalnico slovenski, italijanski in furlanski romarji, eni peš, drugi z avtomobili, najbolj pogumni s kolesi. Somaševanje – ob duhovnikih so bili tudi letos posevečena diakona iz koprske škofije, Luka Jesenko in Mel Kovic, in semeniščnik Jure Ferletič – je na koru s pesmimi v treh jezikih ob orglanju Vannija Feresina obogatilo petje fantovske skupine Sacri Cantores Theresiani; da je ob oltarju vse steklo kot po olju, pa je tokrat poskrbela lepa in odlično organizirana skupina desetih mladih strežnikov iz goriške duhovnije sv. Ivana.

Gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti Gori p. Bogdan Knavs je v uvodnem pozdravu dejal, da sta bili Nova Gorica in Gorica duhovno povezani, še preden sta bili izbrani za skupno evropsko prestolnico kulture, “posebno sta nas povezovali skupna molitev in češčenje Svetogorske Kraljice”. Ona “nas je že od nekdaj skupaj blagoslavljala, nam govorila, da smo vsi njeni otroci, s tem tudi bratje in sestre.” V oktobru še posebej molimo za prijateljsko povezanost, mir in sodelovanje. Tudi goriški nadškof je poudaril, da je dolgoletno skupno romanje že pred časom nakazalo pot skupnemu evropskemu nazivu, saj so dobri odnosi med dvema Cerkvama že uveljavljeni in utrjeni. “Posebno dragocen je naš prispevek za mirno sožitje v naših krajih”. V preteklosti je bilo tu veliko gorja in trpljenja, pa tudi poti sprave, nazadnje vedno več sodelovanja. Meja je “privilegiran kraj”, stičišče med latinskim in slovanskim svetom, “stvarnost, kjer vsak dan živimo pristne evropske vrednote. Evropa nam je omogočila, da živimo v miru,” zaradi česar želimo resnično biti “prestolnica evropske kulture”. Zato “molimo predvsem za mir in obrnimo se k Svetogorski Mariji, da bi nam, kot v Kani Galilejski, rekla: karkoli vam Jezus reče, storite!”

Škof Bizjak je v homiliji dejal, da je prvi Marijin pogled na Goriško tudi za današnji čas lepo izražen v naročilu, ki ga je Marija dala pastirici Urški: “Povej ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me prosi milosti”. To naročilo je bilo “dobesedno uresničeno trikrat”, saj je bila Marijina hiša trikrat porušena, Kraljica Svetogorska je morala trikrat bežati in trikrat se je vrnila. Prva Marijina hiša je bila na Skalnici zgrajena leta 1544, pet let po prikazanju, na ukaz cesarja Jožefa II. pa porušena leta 1783. Drugič je bila zgrajena leta 1793, leta 1907 povzdignjena v baziliko, med prvo vojno leta 1915 spet porušena. Tretja je bila zgrajena, začasna, leta 1918, sedanja deset let kasneje. Skozi vsa ta stoletja se je v tem svetišču zidala “duhovna zgradba in duhovna hiša” kot kraj oznanjevanja in življenja po veri. Kot je zapisano v pismu Hebrejcem, smo Kristusova hiša mi, “če ohranimo zaupnost in ponos, ki ga daje upanja”. Apostol Peter pa piše, da smo živi kamni v duhovni hiši. Naša hiša, “ki ni narejena z rokami in je večna”, je tudi “naše prihodnje življenje v nebesih”. Prerok Izaija govori o Božji hiši kot hiši molitve za vse narode. “Naj bo v prihodnjih letih tudi celotna Goriška takšna duhovna hiša molitve za vse narode”. Gospod naj potrese nebo in zemljo, morje in kopno tudi na Goriškem, “naj potrese naša srca in naše vesti! Naj potrese in razgiba vse narode, ki se tu zbirajo in se vzidavajo v to hišo, in naj se duhovna hiša na Goriškem napolni z Božjo slavo in naj nam Gospod podeli svoj mir!” Drug pogled na Goriško je po mnenju msgr. Bizjaka izražen v napisu – Mojzesovih besedah – na pročelju bazilike: “Jaz pa stojim na gori kakor prej”: te priklicujejo v spomin Mojzesove prošnje, ki nam jih Svetogorska Kraljica polaga na srce. Prva njegova prošnja je bila prošnja za odpuščanje: tudi mi prosimo, “da bi nam Gospod odpustil naše prekrške in bi tudi mi odpustili naše prekrške drug proti drugemu.” Druga prošnja je bila, naj mu Gospod pokaže svoja pota: tudi mi prosimo, “da bi spoznali Gospodova pota”. Tretja Mojzesova prošnja je bila, naj mu Gospod pokaže svoje veličastvo: tudi mi prosimo, “naj se Gospod milostno ozre na nas”. Četrta prošnja je bila, naj jih Gospod sprejme za svojo lastnino: “Kraljica Svetogorska in Kraljica presvetega rožnega venca naj prosi za nas in nas vedno ohranja v svojem varstvu”!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme