Če želiš razumeti drugega, moraš stopiti na njegovo stran zgodovine

Zgodovinarka dr. Kaja Širok o razstavi Mesto na meji, čezmejni dediščini in o tem, zakaj lahko razumevanje preteklosti pomaga graditi drugačno prihodnost

Na stičišču meja, spominov in identitet dr. Kaja Širok že vrsto let raziskuje, kako preteklost oblikuje naš sedanjik. Zgodovinarka, italijanistka, kuratorka in docentka posveča svoje delo razumevanju prostorov, kjer zgodovina še vedno živi med ljudmi. Ob razstavi Mesto na meji v EPICentru in v času, ko se Gorica in Nova Gorica še vedno intenzivno prepletata v viziji Evropske prestolnice kulture, sem se z njo pogovorila o dediščini, odgovornosti do preteklosti in o tem, zakaj zgodovina nikoli ni le zgodba o tem, kar je bilo.

Razstava Mesto na meji se umešča na presečišče nacionalnega in transnacionalnega. Kakšno je bilo vaše izhodiščno vprašanje pri njenem snovanju? Kaj ste želeli premakniti v razumevanju tega prostora?

Baza za nastanek te razstave je bil premik referenčne točke iz nacionalnih narativov, ki so udobni, ki so poznani, ki jih mimogrede osvajamo tako v učbenikih kot v pokrajinah spomina (npr. če se sprehajamo v Novi Gorici, se spominjamo druge svetovne vojne, v Gorici pa živimo v svetu prve svetovne vojne) tja, kjer smo mi vsi doma, v naše družinske zgodbe in družinske emocije, ki se prenašajo. Predvsem pa se mi je zdelo nujno v tako pomembnem letu, kakršno je bilo leto Evropske prestolnice kulture, spoznavati bolečino drugega. Ta podstat v razumevanju celotnega razvoja tega območja se mi zdi danes nujna, predvsem z vidika vzgoje mlajših generacij. Treba jih je namreč vzgajati v tem, da se med sabo spoznajo, da razumejo bolečino drugega in dejansko na tak način poskušajo tudi spoštljivo živeti naprej.

Kako ste želeli, da obiskovalci doživijo zgodbe, ki jih razstava pripoveduje?

Najprej sem želela, da se tudi sami v neki točki razstave najdejo, da skozi zgodbe, ki jih razstava pripoveduje, dejansko začutijo tudi del zgodb, s katerimi so bili sami vzgojeni. K temu pripomore tudi to, da se med vodstvom po vseh sobah, v katerih se razstava razvija,  jaz popolnoma razgalim in razložim celotno svojo družinsko zgodbo. Povem, kdo sem, od kod prihajam, ter pripovedujem o izkušnjah svoje none v begunskih taboriščih prve svetovne vojne. S tem dejansko prehajam celotno zgodbo in zgodovino svoje družine. Hkrati pa spodbudim tudi druge, da sami delijo svoje družinske zgodbe in da se znotraj razstave najdejo.

Obenem razstava predstavlja tudi drugo plat: imamo osvoboditev in okupacijo, imamo čudež pri Kobaridu in “disfatta di Caporetto”, imamo Novo Gorico in Gorico … Več je takih točk, kjer morajo obiskovalci izbrati, kako nadaljevati pot, in ko se enkrat sprehodijo skozi družinske zgodbe, lahko sprejmejo tudi drugo referenčno točko, spoznajo pripovedne okvire drugega. Skozi razstavo obstaja tudi neka fizična nuja – če hočeš spoznati zgodbo drugega, se moraš tudi fizično postaviti na njegov del razumevanja zgodovine.

Kako med vašimi vodenimi ogledi obiskovalci sprejemajo to “potovanje” po sobah, v katerih se razstava razvija? Imate občutek, da so vsi pripravljeni na sprejemanje drugačne perspektive?

Ponavadi gremo skozi pravi tobogan emocij, tako na slovenski kot na italijanski strani. Seveda se slovenska in italijanska vodstva, kljub temu da govorimo o istih temah, med sabo razlikujejo. Vedno moram paziti, da na noben način ne prizadenem sistema vrednot človeka, ki je pred mano. S tem, da se postavljamo na raven družinskih zgodb znotraj velike zgodovine 20. stoletja, seveda izkusimo eni in drugi bolečino. Ni nujno, da nam bolečina drugega tudi pripada, vsekakor je dobro, da jo spoznamo.

Zgodbe so različne. Za slovenske obiskovalce, predvsem starejše, je soba fašizma zelo močna, emotivna; pogosto imajo solzne oči, saj gre za zgodbe, s katerimi so rastli in za katere tudi skozi vodstva po razstavi spoznajo, da jih mlajše generacije ne poznajo več. Starejši obiskovalci so na splošno veliko bolj zainteresirani za odstiranje zgodb, pri mlajših generacijah opažam, da je pot počasnejša. Dejansko skozi razstavo vzpostavljamo učenje kritičnega razmišljanja. Razstava ima tudi nalogo, da mlade postavlja v točno določena obdobja, pred določene odločitve, vedno pa se razvije pogovor, da lahko mladi naše območje razumejo skozi veselje in skozi žalost oseb ter skozi odločitve, ki so naš prostor in posamezne družine zaznamovale.

Soba, ki najbolj zanima italijanske obiskovalce, je tista, kjer se vsi tabuji podrejo. To je soba, ki pripoveduje o obdobju med majem 1945 in septembrom 1947. V slovenskem narativu je to čas osvoboditve Gorice, v italijanskem pa obdobje njene okupacije. Za italijanske obiskovalce velja to obdobje za 40 dni najbolj krvavega dela druge svetovne vojne in seveda se največ časa zadržimo prav tu. Zdi se mi, da je na neki način katarzično, tam se namreč vsi pogovarjamo in velikokrat si obiskovalci v tej sobi tudi delijo zgodbe. Seveda ves čas v naracijo vstopam z zavestjo, da tisti, ki pridejo pogledat razstavo, so ljudje, ki že po naravi želijo izvedeti več in razumejo, da zgodbe v tem prostoru niso črno-bele.

Namesto delitve na “nas” in “druge” razstava izpostavlja mikrozgodbe, vsakdan in mreže odnosov. Je bila ta odločitev predvsem raziskovalna, etična ali tudi politična?

Odločitev je bila vse to. V prvi fazi razstava izhaja iz dela, ki sem ga že pred dvajsetimi leti začela opravljati v okviru doktorata, in seveda tudi iz sodelovanja z italijanskim zgodovinarjem Alessandrom Cattunarjem, s katerim sva začela sodelovati že v času mojega študija v Bologni. Tam je šlo v prvi vrsti za izkušnjo zgodovinarja, ki želi kopičiti, raziskovati, odkrivati. Bilo je leto 2004, potem leto 2007, meja je na neki način padala, ljudje so umirali in te zgodbe so nas zapuščale. Zame je bil odločilni trenutek, ko mi je mama povedala, da je grofica de Nordis umrla, in vprašala sem se, kdo bo to in druge take zgodbe nosil naprej. Simboličen nastanek meje, ko nekdo poseže v mednarodno razpravo o meji, je zelo pomemben.

Seveda je odločitev za nastankom razstave tudi zelo politična, toda vedno skušam dopovedati, da so vse razstave “politične”. Muzeji niso nevtralni, a dejstvo, da je to partecipativna razstava, ki odpira pot tudi drugim interpretacijam, ne posega v postavljanje definicij o tem, kdo je žrtev in kdo krvnik, kdo zmagovalec in kdo na pravi strani zgodovine, je tako tudi način, kako razumeti, da se skušamo politiki izogniti s tem, da postavljamo subjektivnost na prvo mesto. V drugem delu razstave lahko obiskovalci sami postavijo svoje zgodbe in lahko sami na neki način dodajo svoj košček zgodovine. Pri tem je edini pogoj ta, da so še vedno spoštljivi do drugega. 

Katere zgodovinske plasti našega obmejnega prostora so vas pri pripravi razstave najbolj nagovorile?

Vsaka soba oz. vsako obdobje posebej. V vsakem sem morala paziti, da sem dobila značilnosti, ki veljajo tako za italijansko kot slovensko stran, oz. tudi partikulativne interese. Paziti sem morala tudi na zgodbe goriških Slovencev; v prvem trenutku se zdi, da na razstavi niso prisotni, a so. Zanimale so me tudi zgodbe Furlanov in Nemcev. To so pripovedi, za katere vem, da se bodo na razstavo še vračale.

Največji izziv je bilo na 500 kvadratnih metrih v enem letu postaviti stalno razstavo. To so navadno procesi, ki trajajo od pet do šest let, v skupinah, sestavljenih iz deset, petnajst ljudi. Našo delovno skupino je sestavljalo zelo malo ljudi in delo smo morali opraviti pošastno hitro, ker smo bili vezani na EPK; obenem je moralo slediti etiki muzeologije, ki jo ICOM (Mednarodni muzejski svet) ima. Postavitev razstave je bil res velik izziv, a izplačalo se je. Vsaka soba skuša razložiti naše težavne spomine, a vedno spremlja obe mesti, ki se kažeta v vseh svojih krvavih, lepih in novih obličjih.

Ali obstaja del razstave, ki vam je še posebej pri srcu, in zakaj?

Čez celotno razstavo se prepleta moja družinska zgodba. Razstavljen je tudi družinski predmet iz časa prve svetovne vojne. Gre za otroške, begunske hlačke, ki jih je nonin brat Franc Vuga podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije leta 2014, v času razstave ob stoletnici prve svetovne vojne, in muzej nam jih je posodil. Ta del je zelo oseben, a končno vse zgodbe, ki jih razlagam, na neki način sledijo tudi moji zgodbi. Ves čas poudarjam, da primarno razumevanje tega prostora poteka ravno skozi take pripovedi, skozi družinske tragedije, ki so nas zaznamovale. Tako se obmejni prostor pokaže v vsej svoji večplastnosti. Zdi se mi, da obiskovalci na koncu razstave doživijo katarzo, saj ugotovijo, da nas dediščina obmejnega prostora bolj povezuje, kot pa ločuje.

Kakšno dediščino pa lahko po vašem mnenju pusti projekt Evropska prestolnica kulture v čezmejnem prostoru? Je to predvsem kulturni, zgodovinski ali identitetni projekt?

V bistvu je projekt živa platforma z organsko strukturo, ki se razvija, se spreminja in je tudi politična. EPK je ponudila predvsem razmislek, da lahko živimo skupaj, da smo lahko srečni skupaj.

Emotivno zelo močen je bil dan odprtja, 8. februar. Razumeli smo, da smo sami odgovorni, da lahko take trenutke doživljamo. Poslušati slovenski jezik z odra na goriškem Travniku je bil zame zelo emocionalen trenutek. Taki trenutki se mi zdijo tisti, za katere je vredno take projekte delati.

Seveda je nastanek in razvoj projektov, kakršen je EPK, odvisen tudi od političnih, kulturnih in tudi športnih struktur – vsi smo soodgovorni za to. Veliko vlogo imajo odločevalci, ki projekte vodijo. Vse skupaj je zelo krhko, kot je krhek čas, v katerem živimo. Zdi se mi nujno, da odločevalci vedno vedo, kakšno pot bo imel projekt in kako se bo razvil. Verjamem, da je bolj pomembno leto 2026 kot pa leto 2025. Vsi skupaj moramo razumeti, kakšen bo učinek tega, kar smo v enem letu skušali ustvariti.

Kako torej zagotoviti, da energija EPK ne izzveni po letu 2025, temveč postane trajnejši premik v razumevanju mesta in meje?

Predvsem skozi strukture odločevalcev. Ljudje sledimo dogajanju in mnenja sem, da morajo biti vsi projekti participativno namenjeni predvsem mlajšim generacijam. Graditi moramo na tem, da se mlajše generacije med sabo povezujejo. V tem smislu je zelo lep primer košarkarske šole GoHoop med Gorico in Novo Gorico, projekta, ki je nastal s sredstvi iz sklada za male projekte, ki ga je vodil EZTS. Gre za to, da se mladi začnejo med sabo družiti – to je v našem prostoru nujno.