Če imaš nekoga rad, mu boš pripravil dobro večerjo

Vedno pogosteje je hrana v središču naših klepetov in pogovorov, sproža mnogo razprav in nikoli tako kot danes še ni bila bolj protisloven element. Ste morda opazili, kako hitro nanese pogovor v družbi na hrano, predvsem pa na to, kaj škodi zdravju, kaj je kancerogeno, kaj zdravilno in kaj so neki “znanstveniki” pred kratkim odkrili…? Katero živilo je bogato s temi ali onimi vitamini in proteini? Morda so vaši sogovorniki k vaši trditvi dodali še novejša odkritja in tako so letele “teorije” o zdravi hrani.
Prvič v zgodovini človeštva se nam je začelo dogajati, da umiramo od preobilja hrane in prenajedenosti. Nikoli prej v zgodovini, nikjer na svetu, ljudje niso umirali zaradi bolezni, ki bi bile povezane s pretiranim hranjenjem. To nas vodi v stanje, ko začenjamo spreminjati prehranjevalne navade, še bolj pa naše vedenje, povezano s hrano. Ravno to je bolj pomembno, kot se nam pogosto zdi.
V času, ko smo pahnjeni skoraj do meja individualizma, se izgublja zavest, da človek je del stvarstva in okolja, ki ga obkroža, skupaj z okoljem sestavlja neko celoto in enoto. Zdi se, da je trenutno izobilje hrane dosežek, ki nas bo popeljal dlje v razvoju. V resnici je vse to samo varljiva predstava o stanju razčlovečenja, ki ga doživljamo. Pomislimo samo na socialno vrednost obroka v sredozemskem prostoru, dolge večerje s prijatelji ali poslovna kosila, sproščene in neformalne poletne piknike na prostem ter družinska kosila ob praznovanjih, ki imajo vsi na prvem mestu druženje, spoznavanje in utrjevanje socialnih stikov.
Razumljivo je torej, da, če želiš spremeniti družbo, vnesti nove socialne vrednote, nove obredne oblike in družbene vezi, moraš spremeniti način prehranjevanja. Pred našimi očmi, ali bolje povedano, na naših krožnikih, se dogaja verjetno največja in najbolj neopazna družbena revolucija zadnjih stoletij.
Družinska kosila se umikajo hitremu prehranjevanju posameznikov, skrbna in dolgotrajna priprava obrokov je v imenu racionalizacije časa postala odvečna in prehajamo v potrošnjo industrijsko pripravljene hrane. Tista živila, ki so nekoč predstavljala pravi statusni simbol prestiža in razkošja ter bila cenovno nedostopna množicam, so danes le eden izmed artiklov na policah diskontnih trgovin… V središču prehranjevalnega cikla je torej človek kot tisti, ki o vsem odloča in od njega je vse odvisno. To je še dodatno umaknilo lik Boga kot očeta in Očeta, ki daje kruha svojim otrokom, in kot Stvarnika, ki je iz nič ustvaril naravo, ki nas obdaja.
Krščanski pogled na svet in v tem kontekstu na hrano je precej drugačen od modernega vsiljevanja velikih sprememb. Bog je Stvarnik, ki vse ustvari (iz nič), zato lahko govorimo o sledeh Svete Trojice v vseh stvareh. Ta pojem je bil prisoten že pri cerkvenih očetih in so ga sodobna “ekološka” gibanja iztrgala iz krščanstva in si ga prisvojila. Na neki način je ekologija teologija stvarstva brez Boga, predelana v ateistični luči, za človeka, ki si domišlja, da je sam svoj stvarnik in odrešenik obenem.
Kristjani imamo priložnost in dolžnost, da pojmujemo zadeve tako, kot jih razumemo z očmi vere. Prošnja in spoštovanje do “vsakdanjega kruha” in vseh, ki so nam ga omogočili, je samo začetek. Hrana, ki jo izberemo, pripravimo, kuhamo in delimo z drugimi, je znak spoštovanja, občestva in povezanosti. Poleg odgovora na telesno lakoto je tudi prostor in čas, v katerem se razodeva Božja dobrota, ki hrani svoje ljudstvo z mnogoterimi dobrinami (prim. Ps 104,10-18).
Takoj na začetku Svetega pisma Stare zaveze zasledimo pomen uživanja določene hrane s prepovedanim sadežem Adama in Eve. Podoba srečnega življenja se skozi celotno Biblijo ponavlja preko motiva gostije in tudi Jezus naredi svoj prvi čudež ravno na poročni gostiji. Največji zakrament je sveta evharistija, Jezusova navzočnost med nami, ki je od zadnje večerje na veliki četrtek dalje tudi začetek največjega občestva, ki je Cerkev.
Kristjani ne moremo torej spregledati, da je največja gesta prijateljstva, ki prihaja od Boga, ravno sveta gostija, pojedina, ki izraža prej kot materialno izobilje, izobilje povezanosti, odnosa in bližine.
Hrana je tako izraz ohranjanja telesnega blagostanja in življenja kakor tudi plemenita želja prijateljem, sorodnikom in bližnjim, da bi živeli še mnoga leta. Koliko skrbnega dela se skriva za domačimi dobrotami in koliko rok se je dotaknilo pridelka, preden ga lahko zaužijemo. Nekomu pripraviti kosilo ali večerjo, mu ponuditi svoje najboljše pridelke, je najlepši izraz, da mu povemo, da ga imamo radi, da mu želimo dolgo in zdravo življenje, da bi bil z nami in srečen. Čas, namenjen hrani in obedu, je torej čas namenjen “človečenju” odnosov, socializaciji in povezovanju.
Kdor torej vidi v hrani samo zdravilo ali tehničen proizvod narave, je spregledal bogastvo simbolov, ki se skrivajo v njej. Onkraj proteinov in vitaminov, zdravilnih snovi, maščob, škodljivih celic in drugega je hrana dar za bližnjega. Najprej smo mi sami tisti, ki moramo prositi Boga Očeta za ta dar, da ga lahko delimo z drugimi.
Prošnja za vsakdanji kruh ni samo prošnja, da ne bi bili lačni, ampak tudi, da bi znali ceniti in spoštovati vse, kar prejmemo, četudi je tako preprosto in vsakdanje kakor kruh.

(Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017)

Piše Aljoša Vodopivec / Odnos krščanstva do hrane

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme