Častni občan
Na stopnicah (161)
Te dni se je izkazalo, da je “Duce” še vedno častni občan cele vrste italijanskih občin. In za povrh tudi častni občan Pirana. Zakopana pod grmado drugih papirjev in aktualnejših problemov, ta zadeva (ki je bolj ali manj načelne sorte) ni nikogar posebno motila. S tem, da si ali pa nisi častni občan, se še popraskati ne moreš. In rešitev vsekakor ni posebno zapletena: zadnjih pet minut neke seje, ko se že vsem mudi na kavo, je še ta točka, vsi dvignejo roko za izbris in se zabeleži. Če se uradnikom zdi vredno tako zadevo uvrščati na dnevni red.
Ampak “evropska prestolnica kulture” je posebno mesto, zvesto svojim koreninam. Ko so občinski možje glasovali, ali naj se iz seznama častnih mož izbriše to nečastno ime, so bili – proti. Da je to del zgodovine in naj kar ostane. Nesrečni ti Nemci, ki so tako zakompleksani zaradi nacizma, si še imena Adolf ne dovolijo, ampak mi smo boljši, zmagali smo vojno! Slovencu takšen odnos, ki očitno ni samo brezbrižnost, ampak vseeno priznavanje nekih “vrednot”, požene srh po telesu. Saj ne, da nismo vedeli, da Italija pač ni zares obračunala s svojim fašizmom – a glasovanje proti izbrisu je uradno dejanje, ki to potrjuje.
Preden pa na drugi strani meje zaženemo vik in krik in začnemo pošiljati protestne note v Rim, se moramo zavedati, da podoben srh pošiljamo po žilah tudi mi, morda celo bolj na očeh. Vsakič, ko pogledam proti Sabotinu ali Cerju, se zavem tega. Marsikatera slovenska ulica še vedno nosi ime po izpričanih klavcih. Po trgih stojijo kipi idej in oseb, ki so gradile mračni del zgodovine. A tudi pri nas se vedno znova sliši tisti: to je del zgodovine. Mislim, da je ta argument ravno tako moder, kot če bi se kdo spraševal, ali naj na stranišču potegne vodo. Hvala Bogu, če lahko končno umaknemo iz javnosti neko svojo sramoto, se distanciramo od nje. Da ostane zgodovina, tako kot se spodobi: v arhivih, muzejih, na papirju. Ne pa kot klofuta vsakič, ko greš mimo ali se ozreš. Ampak vsi vemo, da je tole govorjenje o “delu zgodovine” samo izgovor – da gre v resnici za to, da nekomu ni do tega, da se zares distancira od idej ali oseb. Da so mu, kakorkoli se zdi to nezaslišano, še vedno pri srcu. Da se je samo prilagodil trenutnemu “duhu časa”, ki je nerazumevajoč – ampak ko se bodo časi obrnili, bomo pa korakali naprej. Z nekaj usmiljenja lahko razumemo, da je ljudem, ki so vzklikali parole, tvegali življenja in živeli za te zgodovinske mite, pač težko sprejeti, da so bili strupena megla. Še vedno je imajo polna pljuča. A če nastopi priložnost (kot je bilo recimo to glasovanje), je res žalostno in grozno, da je ne izdihnejo – in zaživijo. Da zmagoslavje ostaja pomešano s sramoto.
