Cankarjeva klasika ponovno na odru ljubljanske Drame
Dramo Za narodov blagor je Ivan Cankar napisal, še preden se je sam aktivno vključil v politiko; če naj bi za mlade veljalo, da so idealisti ali vsaj optimisti, tega nekaj čez dvajsetletnemu Cankarju ne gre pripisati. To Cankarjevo dramsko delo je resda označeno za komedijo, toda natančnejša oznaka bi bila politična satira, in to s povečini grenkim humorjem.
Po stodvajsetih letih od krstne uprizoritve – ki se je sicer zgodila v Pragi – in nič koliko uprizoritvah prestižnih slovenskih režiserjev se Za narodov blagor vrača na oder ljubljanskega SNG Drama. Premiera predstave pod taktirko režiserja Vita Tauferja je bila na nadomestni lokaciji ljubljanskega gledališča (Litostrojska 56) v sredo, 15. januarja. Vsem že bolj ali manj znana zgodba je dokaj preprosta: dva politična veljaka, dr. Grozd in dr. Gruden, se, kljub temu da stojita na nasprotujočih si bregovih, borita za prevlado z osupljivo podobnimi in seveda skrajno umazanimi metodami, o čemer zgovorno priča dejstvo, da bi si oba rada kupila naklonjenost istega človeka, brezbrižnega bogataša Gornika. Izvrstnost Cankarjevega besedila je v mojstrskih dialogih, skozi katere se pretanjeno karakterizirajo vsi dramski liki – teh je kar osemnajst –, in seveda v dejstvu, da ga je tudi po tolikšnem času mogoče brati v luči današnje dobe. Vse te elemente je znal tokratni režiser odlično izkoristiti.
Dobri dve uri dolga predstava (z odmorom) zelo hitro mine. K temu seveda veliko pripomore igralska zasedba: šestdesetletni Grozd Valterja Dragana je umirjen, hladnokrven spletkar, ki mu kolerični Gruden v interpretaciji Jureta Henigmana predstavlja pravo nasprotje. Tina Vrbnjak blesti v vlogi njegove žene Helene, pravzaprav bi lahko rekli kar v vlogah, saj znotraj svojega lika mojstrsko prehaja med različnimi položaji, od politikove trofeje, do zapeljivke in spletkarke ter nazadnje tudi žrtve nasilja. Igralki je brez dvoma uspelo premostiti problematiko ženskih vlog, napisanih v drugem časovnem obdobju in z moškega zornega kota, ki jo je, kot poroča portal MMC, omenjala na tiskovni konferenci. Na tiskovnem srečanju je ekipa tudi poudarila, da so se skušali izogniti karikiranju v skladu s Cankarjevo izjavo, da to ni potrebno. Morda edina izjema sta mlada zaljubljenca Matilda (Ana Pavlin) in Fran (Nejc Cijan Garlatti). Garlattija po nastopih v Molierovem Skopuhu in Otrocih sonca Maksima Gorkega tako že tretjič opazujemo v (sicer prepričljivo odigrani) vlogi ekscentričnega zavrnjenega ljubimca, kar je škoda, saj (po našem mnenju neupravičeno) že začenja namigovati na dejstvo, da igralec ni sposoben bolj raznolikih odrskih stvaritev.
Taufer se je z lektorico Tatjano Stanič odločil ohraniti značilnosti jezika iz Cankarjevega časa, ki je igralcem zlezel pod kožo in sploh ni deloval moteče. Zgodbo pa je prenesel v današnji čas, kar postane očitno takoj na začetku, ko se pred nami razgrne po zadnji modi opremljena sodobna kuhinja. Na steni visi televizija, ki jo je gledališka ekipa posrečeno izkoristila, saj na njej lahko opazujemo interakcijo politikov z javnostjo (video je oblikoval Sandi Skok). Tudi številni drugi scenski elementi dobro služijo konceptu, zlasti poudarjanju komičnosti v predstavi, na primer pečica, iz katere se začne kaditi, in previsoka postelja v Gornikovem stanovanju.
Dodatna vrednost dovršene scenografije Urše Vidic je vrtljivost, ki omogoča učinkovito menjavanje prizorišča za vsako od štirih dejanj. Kostumi Alana Hranitelja, ravno tako sodobni, obenem prikazujejo razliko med skrbno urejenimi bogatuni in bolj sproščeno oblečenim predstavnikom ljudstva, žurnalistom Ščuko (Marko Mandić).
Vito Taufer je s svojo postavitvijo drame Za narodov blagor dokazal, da je mogoče s sodobno interpretacijo in domiselno mizansceno izvrstno aktualizirati starejše tekste, ne da bi se jim pri tem izneverili. Ivan Cankar pa je dokazal oziroma še utrdil svoj položaj klasika slovenske književnosti, če to dojemamo kot lastnost tistih umetniških del, ki so in bodo po več kot sto letih še vedno boleče aktualna.
