Brodar, krmar, kipar

Piše: Karel Bolčina

Sveti oče Benedikt XVI.

Prosi me, naj ti označim papeža Benedikta XVI. s tremi prispodobami in ti bom napisal: brodar, krmar, kipar.

Brodar. Ne morem in ne smem zanikati svojega začudenja in neodobravanja, ko sem 19. aprila 2005, sredi Beneške lagune, med eno izmed popoldanskih lekcij, slišal razglas kardinala proto-diakona, da je namreč kardinalski zbor izvolil kard. Josepha Ratzingerja za pastirja rimske Cerkve in Petrovega naslednika. Takrat sem nekoliko podvomil, da Cerkev vodi Sveti Duh. Pravzaprav dvom ni bil usmerjen v prisotnost Duha, pač pa sem bil razočaran nad kardinali, ker (po mojem mnenju) naj ne bi prisluhnili Njegovim navdihom. Ko danes govorimo, da je v Cerkvi nekaj narobe (posebno med laiki), mislimo prav na to: da ne dovolimo Svetemu Duhu njegovega prešinjanja naših src in posledično ne ubiramo prave ekleziološke poti. Šele kasneje, med pontifikatom, sem moral priznati, da je bil prav papež Benedikt najprimernejši kristjan za prebroditev Cerkve z brega sv. Janeza Pavla II. na breg papeža Frančiška. Zapuščina poljskega papeža je bila tako obilna in zapletena, navznoter in navzven, da ji ni mogel vsak biti kos. Milina in ponižnost papeža Benedikta (ki ju je izpričal 11. februarja 2013) sta to zmogli.

Krmar. Ko je prevzel krmilo Cerkve in sprejel nase težo tistega križa, pred katerim smo še zadnjič videli obraz Janeza Pavla II., na veliki petek 2013, se je dobro zavedal, da ni on pastir Božjega ljudstva, a le namestnik, predstavnik, voditelj koordinacije. Dne 24. aprila 2005, ko je javno sprejel petrinsko službo in prvič nagovoril cerkveno občestvo, so mu prebrali Janezov evangeljski odlomek: “Simon, ali me ljubiš? Pasi moje ovce.” Benedikt XVI. ni pasel svojih ovc in jim ni gospodoval, ker je le sprejel službo pastirja, ne pa posestnika. Pasel je Jezusovo čredo. Svoje naloge ni sprejel površno, hladno, neobčutljivo, pač pa je z umom in duhom branil jagnjeta pred volkovi. Slavni nagovor na regensburški univerzi, leto po izvolitvi, je le eden izmed primerov trdnega in zavestnega vodstva, ko je skušal razložiti poslušalstvu, da krščanstvo (skupaj z ostalima monoteističnima verstvoma) ni poduhovljenost, spiritualizem, pač pa išče hrano v duhovnosti. In ni izven sveta ali proti njemu, pač pa v skladu z razumom in njegovo uporabo. Jezusov stil življenja ni odtujitev od sveta, pač pa produkt mišljenjskega razglabljanja, ki modrega človeka pripelje do le enega cilja: da je nad nami višje bitje, ki mu verniki vseh kultur pravimo Bog, Stvarnik.

Kipar. Joseph Ratzinger se je rodil v preprosti družini na južnem Bavarskem. Alpe niso delile nemškega in avstrijskega sveta, ampak so ga povezovale, zlasti preko znanosti, umetnosti in kulture. Morda je prav bližina Solnograda duhovno vplivala na malega Josepha, da se je prepustil glasbi in sprejel velikega Mozarta za svojega klavirskega spremljevalca. Ljubezen do klasične glasbe ga je pripeljala tudi do F. Schuberta in postal mu je podoben. Veliki dunajski mojster namreč ni mogel dokončati svoje osme, zadnje simfonije, zato jo imenujemo tudi Unvollendete, Nedokončana. Ali je papež Benedikt XVI. dokončal in dopolnil svoje delo? Ne! In to ne po lastni izbiri ali zaradi svoje nesposobnosti, pač pa ker je vsak teolog podoben kiparju. Sikstinski umetnik Michelangelo nam nudi modro definicijo o klesarju: ne ustvarja, torej ne upodablja ali si izmišlja podobe, pač pa jo išče v kamniti gmoti tako, da jo izlušči iz nje, košček za koščkom. Odlična prispodoba za teologa. Bogoslovec (to je pravi slovenski izraz za teologa – človek, ki išče, odkriva, spoznava Boga) ne piše samovoljno božjih resnic, jih ne ustvarja ali nadgrajuje. Tomaževa Summa Theologica ni izsledek teologove intuicije lastnega raziskovalnega dela in produkt njegove razumnosti! Vsa teologija je izluščenje resnice o Bogu, ki je že dana in popolna, ki ji ni treba ničesar dodajati ne odvzemati. Ker pa je Bog tako perfektno bitje, da edini spada v kategorijo neskončnosti in večnosti, ga človek ne more nikoli dokončno spoznati. Vsak teolog, med “klesanjem”, pripomore k bolj natančnemu pogledu na resnico o Bogu, prof. Ratzinger je bil eden izmed mnogih. Da, če ga primerjamo z drugimi, mu moramo priznati večjo spretnost pri uporabi kladiva (razum), dleta (Božja beseda), orlovega bistrega pogleda (vera in zaupanje v Duha); a tudi njegov opus je ostal nedokončan, Unvollendete, ker popolne resnice ni utegnil izklesati na zemlji, vse do 31. decembra 2022, ko je zatisnil oči v končnem prostoru in omejenem času ter dokončno in povsem spoznal Resnico v večnosti in neskončnosti.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme