Branko Zorn je svoje življenjske moči zavzeto podarjal medicinski stroki, še zlasti andrologiji

Za vedno se je poslovil dr. Branko Zorn

Po dolgoletni bolezni, ki mu je polagoma izžirala življenjske sokove, se je v novem letu, 13. januarja 2026, na svojem domu v Ljubljani poslovil od svojih dragih zdravnik dr. Branko Zorn. Zelo dobro je bil poznan tudi pri nas na Goriškem, saj je kot doc. dr. med., vodja oddelka za andrologijo Ginekološke klinike UKC v Ljubljani, raziskovanju predan androlog – ta medicinska veja se je na Slovenskem okrepila prav pod njegovim vodstvom – pomagal marsikaterim zakoncem tudi iz naših logov, ki so naleteli na težave, ko so si zaželeli imeti otroka.

V Gorici je hodil k slovenskim sv. mašam v razne cerkve, zadnje čase pa, dokler mu je bolezen dopuščala, še zlasti v pevmsko cerkev sv. Ane.

Ko se je mudil v Gorici, kjer sta z ženo imela drugi dom na Solkanskem polju, se je vedno udeleževal naših prireditev, gledaliških predstav, predavanj, koncertov, zborovskih večerov …    

Branko Zorn se je rodil v valoviti, slikoviti Vipavski dolini, in sicer v Prvačini 12. maja 1952 materi Bogomili Peric in očetu Ivanu Zornu. S starši in z mlajšim bratom Žarkom se je l. 1959 izselil v Francijo v pariško predmestje. V Parizu je obiskoval osnovno, srednjo in višjo šolo. Po maturi se je kot nadarjen mlad fant odločil za študij medicine, in sicer na Medicinski fakulteti Saint-Antoine v Parizu. Tu je tudi diplomiral in se po diplomi, namesto da bi oblekel vojaško suknjo, raje odločil, da bo opravil civilno službo predvsem v prid malim ljudem. Tako se je odpravil za skoraj dve leti v Maroko, kjer je v Marakešu neštete matere spremljal pri nosečnosti in porodih. V to severnoafriško deželo se je podal z ženo, umetnostno zgodovinarko Vereno Koršič, s katero se je poročil v oktobru l. 1978. Spoznala sta se, ko je MePZ Lojze Bratuž le kakšni dve leti prej odšel na gostovanje v Pariz k tamkajšnjim Slovencem, ki so imeli živahno delovanje v Društvu Slovencev v Parizu (DSP). V njem sta bila zelo dejavna duhovnika Nace Čretnik in Jože Flis. Tja je Branko Zorn zahajal že v mlajših letih skupaj s starši.

Ko se je iz Maroka vrnil v Pariz, je opravil še podiplomski študij (Internat des Hôpitaux de la Région de Paris). Od l. 1984 do 1988 je bil asistent na univerzi Paris-Créteil in je služboval v različnih bolnišnicah. Od leta 1987 je bil stalno zaposlen v splošni bolnišnici v Aulnay-sous-Bois v Parizu na oddelku za ginekologijo in porodništvo. V Parizu je imel tudi zasebno ambulanto od leta 1989 do 1995, ko se je po osamosvojitvi Slovenije preselil v domovino, kamor je zmeraj upal, da se bo vrnil.

V Parizu so se Branku in Vereni rodili trije otroci, Uroš, Nada in Matjaž, ki so se začeli šolati v pariškem velemestu, a so ob vrnitvi v Slovenijo šolanje brez večjih težav nadaljevali v Ljubljani. Slovenščina jim ni delala preglavic, saj se je v družini oglašal le materni jezik. Poleg tega so v sklopu DSP obiskovali nedeljsko slovensko šolo. Vsi trije so dokončali univerzitetne študije.

Od aprila 1995 do upokojitve je bil dr. Branko Zorn zaposlen na Kliničnem oddelku za reprodukcijo na Ginekološki kliniki v Ljubljani, kjer je raziskoval in zdravil moško neplodnost ter vodil Center za andrologijo.

Dr. Branko Zorn je avtor ali soavtor krepko nad 200 znanstvenih prispevkov in člankov v različnih strokovnih, tudi tujih revijah. Udeleževal se je mnogih kongresov po raznih evropskih državah, pa tudi v ZDA in Kanadi. V Sloveniji imajo tudi po njegovi zaslugi učbenik, ki vključuje vsa osrednja androloška področja in katerega urednik je bil prav on. Pri publikaciji je sodelovalo 37 slovenskih avtorjev. Sam je bil včlanjen v osem strokovnih domačih in mednarodnih združenj (seveda tudi v Združenje porodničarjev in ginekologov Slovenije). Bil je tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti (EASA) s sedežem v Salzburgu. Od oktobra 2004 do upokojitve je bil docent predmeta ginekologije in porodništva na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na kateri je doštudiralo kar nekaj naših mladih iz zamejstva. Nekajkrat je predaval tudi na večerih Slovenskega zdravniškega društva Trst Gorica, ki mu je veliko let predsedoval dr. Rafko Dolhar.

Poleg predanosti svojemu poklicu in vnemi za nenehno izpopolnjevanje in raziskovanje je bil vedno dejaven tudi na družbenem področju. Zvestobo slovenskim koreninam je utrjeval že v Parizu, kjer se je napajal tudi duhovno in krepil narodno zavest v sklopu slovenske katoliške misije v Parizu.

Kot piše na spletni strani društva Slovenija v svetu (SVS), se je na povabilo g. Naceta Čretnika udeleževal rednih izobraževalnih srečanj izseljenskih duhovnikov. V DSP je imel različne vloge. Po vrnitvi z ženo Vereno iz Maroka je od l. 1981 do leta 1995 bil redni sodelavec glasila DSP Korenine, zamisel za katero je vzklila prav pri njiju. Leta 1985 in 1987 je ob praznovanju 25-letnice Slovenske katoliške misije na Švedskem na povabilo dušnega pastirja g. J. Drolca obiskal Društvo Slovencev na Švedskem.

DSP je povezoval z društvom Slomšek iz Maasmechelna v Belgiji in s pevskim zborom Naš Dom iz Pariza sodeloval pri letnih prireditvah društva Slomšek.

Decembra l. 1987 je z ženo Vereno, s Poldetom Cverletom in z izseljenskima duhovnikoma Stankom Kavalarjem in Vinkom Žakljem ustanovil Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi (SSKIE). Svet je spodbujal delovanje v tujini rojene mladine ter laikov v slovenskih izseljenskih župnijah in s povezovanjem vseh slovenskih središč v evropskih državah preprečeval zamiranje njihove dejavnosti (J. Prunk, Enciklopedija Slovenije 1998, str. 403). Od leta 1987 je SSKIE dvakrat na leto bil organizator srečanja na različnih postojankah slovenske katoliške misije v Evropi. Izbrani predavatelj iz matične domovine ali iz zamejstva je poročal o aktualnih temah političnega, socialnega in prosvetnega pomena, povezanih s trenutnim stanjem v Sloveniji. Od leta 1989 dalje je na prvo nedeljo v avgustu SSKIE organiziral srečanja na Sv. Višarjah. Peš romanju je sledil kulturno izobraževalni program s predavanji na različne teme. Prireditev se je vselej končala s sv. mašo v romarski cerkvi Višarske Marije. SSKIE je nehal delovati 1995, ko se je Branko Zorn z družino povrnil v Slovenijo.

Leta 1991 se je kot delegat Slovenskega svetovnega kongresa (SSK) za Francijo, skupaj z dr. J. Zorcem in dr. E. Bavčarjem, udeležil 1. zasedanja SSK v Ljubljani.

Leta 1998 je predaval na 1. srečanju slovenskih zdravnikov doma in po svetu, ki ga je SSK organiziral na Bledu in Otočcu.

Leta 1999 je predaval na 2. srečanju slovenskih zdravnikov doma in po svetu (Ljubljana, Nova Gorica), l. 2000 pa na 1. zasedanju slovenskih znanstvenikov doma in po svetu, ki ga je SSK organiziral v Mariboru.

Od leta 1999 je bil član glavnega odbora Izseljenskega društva Slovenija v svetu.

Branko Zorn je bil odprta, razgledana, tenkočutna in empatična oseba. Z zanimanjem je spremljal svetovno politično dogajanje in se rad poglabljal tudi v pretresljive dogodke iz polpretekle zgodovine Slovenije. V prostem času, ki ga sicer res ni imel veliko, je prebiral tudi francoske knjige o bogati zgodovini svoje “druge” domovine. Najbolj pri srcu mu je bil Napoleon.

Z ženo Vereno se je veselil vnukov in vnukinj, ki so se rojevali drug za drugim hčerki in sinovoma.

Koliko strokovnih medicinskih zapisov in koliko pomembnega raziskovalnega dela bi izšlo lahko še iz njegove predanosti poklicu, če bi mu neusmiljena bolezen tako zgodaj ne povsem prekrižala načrtov in ga zdaj iztrgala iz objema ljubljene žene in otrok, vnukinj in vnukov!

Naj mu Bog bogato poplača za vse, kar je plemenitega, nesebičnega naredil v svojem življenju v korist širše narodne skupnosti, lastne družine in svojih pacientk in pacientov, katerim se je posvečal z izkušenostjo in znanjem, ki ga je pridobil s poglobljenim študijem.

Dragi Branko, za vedno boš živel v srcih vseh tistih, ki smo te imeli radi in te cenili. Odpočij se na nebeških poljanah.

Nasvidenje nad zvezdami!