Boris Pahor med normo in normalnostjo
… da kulture sosednjega naroda niso na Slovensko ponesli oziroma vsilili fašisti in karabinjerji, ampak sam Dante in ostali velikani italijanske literature. Boris Pahor se je namreč vselej zavedal razlike, ki ločuje kulturo nekega naroda od njegovih političnih zmot: vse svoje življenje je namreč posvetil lucidnemu obsojanju totalitarizmov in diktatur (ki so neposredno skovale njegovo usodo), kar pa se ni nikdar spreobračalo v nepošteno ocenjevanje držav in narodov. Trpljenje, ki ga je bil kot otrok deležen v času fašizma, boleča izkušnja nacističnih lagerjev, nasilen odnos jugoslovanskega režima do njegove intelektualne poštenosti so pisatelja potrjevali v prepričanju, da v življenju velja zasledovati le jasno željo po Resnici. Glede na trpko dediščino 20. stoletja bi nedvomno lahko zapisali, da ta Resnica ne sme nikakor biti podvrževna relativizmu, ki bi jo lahko razvodenil. Je le ena in pika. Ta Resnica je preprosto tista, ki osebo preoblikuje in jo poviša v človeka, ki ljubi bližnjega in spoštuje njegovo kulturno izročilo, njegovo dostojanstvo in svobodo.
Meja, ki ločuje normo od normalnosti, je včasih široka kot vesolje. To je še kako očitno v Pahorjevem zalivskem mestu, ki je bilo dolga desetletja po drugi svetovni vojni tarča načrtne razklanosti. Mestno tkivo, ki bi po normalni, se pravi človeški etiki, moralo sobivati v drugačnosti, je bilo pahnjeno na različna bregova: med njima se je vrinila reka spominov, zamer, blodenj, osebnih travm in še marsičesa, kar je poganjalo zmotno kolo politično-spletkarskih mlinov.
Meja med normalnim kovanjem odnosov različnih duš in ravnanjem vodilnih političnih krogov se je širila še do nedavnega, ko je nekdanja uprava župana Dipiazze odklonila Borisu Pahorju priznanje zaslužnega občana le zato, ker je pisatelj v utemeljitvi zahteval omembo zločinov fašističnega obdobja. Takratna odločitev tržaške občine je padla ob kamnu, ki bi ga lahko premaknila le gola Resnica ali bolj preprosta kronologija zgodovinskih dogodkov, na katero se je vedno skliceval Boris Pahor. Končna poteza sedanje uprave župana Cosolinija je nedvomno korak k tisti normalnosti, ki jo je s svojim delom vselej zasledoval Pahor. Njegov odnos do slovenskega jezika, njegova izrazita narodna in ‘med-narodna’ visoka etika sta ponovno prišla do izraza v njegovem nagovoru na podelitvi naziva častnega občanstva.
Pomembne so bile Pahorjeve besede, s katerimi je prosil Cosolinija, naj se vpiše v zgodovino Trsta kot župan, ki je slovenščino ovrednotil v občinskem svetu; prav tako pisatelj ni pozabil na negovanje spomina nekdanjih fašističnih taborišč na Rabu in v naši deželi. Posebno težo pa je imela njegova zahvala dvema velikima možema, ki sta se s svojo moralno postavnostjo trudila, da bi zalivsko mesto postalo oziroma ostalo zvesto svojemu poslanstvu: škofu Bonomu, mentorju očeta slovenske knjige, Primoža Trubarja, in škofu Luigiju Fogarju, ki je svojo etnično ekumensko politiko izvajal v času hude italijanizacije naših krajev in bil zato kaznovan. Najbrž bi Pahorjev nazor narekoval postavitev spomenika tema dvema velikanoma, ne pa drugim osebnostim tržaške Cerkve, ki so v sicer zapletenih zgodovinskih okoliščinah s svojo politiko med normo in normalnostjo izbirali prvo možnost. Morda je tudi zaradi tega Boris Pahor postal zaslužen občan svojega mesta šele pri svojem stotem življenjskem jubileju.
Ob praznovanjih na tržaškem županstvu je slavljenec izpovedal svojo tržaško dušo; na nizu slovesnosti, ki mu jih je matična država namenila v slovenski predstolnici ravno na dan njegovega rojstnega dne, v ponedeljek, 26. avgusta, pa je navzočim postregel z najlepšo mislijo, ki si jo slovenstvo zasluži, in na tak način postavil slovensko družbo in predvsem njeno politično garnituro v tako zahtevnih časih vsestranskih trenj pred neodložljivo zavezo: nikakor ne zapravite naše države!
