Bor zaokrožil uspešno košarkarsko sezono
V pričakovanju še na konec prvenstva nogometašev Krasa je uspešno košarkarsko sezono pri nas sklenil Bor Radenska, ki se sicer ne more pohvaliti – kot ekipe, ki smo jih obravnavali zadnje tedne – z navdušujočim napredovanjem, pač pa je po dodatnih tekmah za obstanek ohranil status deželnega tretjeligaša. Navidezno majhen dosežek, po svoje pa vendar dragocen uspeh.
Borova košarka je bila v zadnjih dveh desetletjih ena najuglednejših postojank našega športa. Člansko moštvo se je pred desetimi leti celo prebilo v državno C1 ligo, v njej preživelo pet sezon, zdaj pa je bilo celo na tem, da pade še stopničko niže, na raven izpred 15 let. Lani poleti niso bili obeti prav nič rožnati. Omejena finančna sredstva, nezadosten domači igralski kader, še zlasti pomanjkljiva zamenjava na področju najstnikov, ki bi že morali trkati na vrata prve ekipe, znane težave s Stadionom prvega maja v Trstu. Novi trener Dean Oberdan je prinesel k Svetemu Ivanu, kamor se je po dolgih letih vračal, potem ko je tu svojčas igralsko dorasel, določeno svežino in optimizem. Začetek sezone je bil vzpodbuden, nato pa dolga suša. V rednem delu 34 nastopov (izjemno dolgo leto), zgolj 8 zmag, vsi porazi na las podobni. Opazno je bilo – ob srčnosti, složnosti in navsezadnje konstantno dobrem treningu – pomanjkanje kakovosti, zaradi katerega je peterka vzdržala dober del tekem, nato pa v končnicah oziroma ob prvem resnejšem pobegu nasprotnika potegnila krajše.
Borovcem je vsaj uspelo pustiti za sabo na lestvici dva tekmeca, ki sta nazadovala neposredno, tako da je pravilnik ponudil možnost fantom, da si poskusijo rešiti kožo preko play-outa, edinega kroga dodatnih srečanj za obstanek proti bolje postavljenemu tekmecu. V prvem dvoboju tesen poraz v Červinjanu (0:1), nato v Trstu zanesljiva zmaga (1:1) in nazadnje, na poslednji dan maja, nepričakovan podvig (2:1) Borovih košarkarjev v odločilnem obračunu v Spodnji Furlaniji. Bole, Meden, Madonia in soigralci so se tako veselili rešitve v ligi, Cervignano pa se je moral sprijazniti z grenkim izpadom pred domačo publiko. Skratka, Oberdanovi možje so se oprijeli rešilne bilke in se z njo srečno povzpeli na zeleno vejo. Ravno v teh dramatičnih odločilnih poglavjih sezone je prišel na dan tisti med letom večkrat pozabljeni moštveni duh, ki pa je le tlel pod porazi in predstavljal dodano vrednost, ko je bilo to najbolj potrebno. Rešili so, kar se je rešiti dalo. Deželna C liga, v kateri je letos – kot smo že poročali – nastopil tudi Breg (rešen brez play-outa, se ni uvrstil v najboljšo osmerico), je bila dokaj zahtevno in kakovostno tekmovanje. Nekatera vprašanja o prihodnosti Borove ekipe ostajajo odprta, vendar tretjeligaško prvenstvo je v vsakem primeru kapital, ki pomeni več možnosti za trkanje na vrata sponzorjev in igralcev, pa tudi vitrina za svoje produkte. Člansko vrsto je letos sestavljala mešanica izkušenih košarkarjev in mladih sil, polovica slovenskih in polovica italijanskih igralcev. Bor je tudi prvič po več sezonah organsko sodeloval pri projektu Jadran, za katerega tudi ne more biti vseeno, kako se odrežejo postave matičnih klubov.
Na Prvem maju bodo zagotovo nadaljevali z nizkoproračunsko ekipo, po možnosti čim bolj mlado (tako kot je bil letos od Jadrana na posodo Daneu, bi v okviru dogovora menda v prihodnje sodila še kaka taka pomoč fantov, ki ne pridejo v poštev za B ligo). Bistveno pa bo še boljše delo v mladinskem pogonu, kjer izstopa tudi navezanost igralcev posameznih skupin in njihovih staršev, ki so celo leto s tribune na tekmah glasno navijali za prvo ekipo v belo-modrem dresu.
HC
