Bomo izumrli?
Na stopnicah (198)
Že nekaj časa na Zahodu taki in drugačni modreci bijejo plat zvona zaradi neprestano padajoče natalitete. Številke ne lažejo, populacija se stara. Ko slišimo o zelo nizki stopnji brezposelnosti, se nam smeji, dokler se ne zavemo, da je posledica ne kakšnih učinkovitih gospodarskih politik, temveč preprostega dejstva, da je delovne populacije čedalje manj. Povedano drugače, delajo praktično vsi, ki so pripravljeni delati – in še nam manjka delavcev in jih moramo uvažati. Sicer nestrpneži to skušajo slikati kot nekakšen sovražni prevzem države, a sami se predobro počutijo v suknjiču in beli srajci, da bi zagrabili za kramp in lopato ali se postavili za tekoči trak. Kdo bo torej delal, kdo bo oskrboval vse osebe v domovih upokojencev, od kod bo prihajal denar za njihovo oskrbo …? Nas bodo na stara leta previjali in pitali roboti? Se bo na naši zemlji čez sto let še govorilo slovensko?
Nekateri skušajo ustvarjati vtis, da je vseeno; verjetno najbolj v smislu tistega francoskega kralja, ki je za seboj videl kar potop. A mar ni potem vsakodnevna bitka za ohranjanje slovenstva v zamejstvu tragično, če že ne komično sizifovstvo? Gre torej samo za pravice nas, ne pa naših zanamcev? Glede na to, da je Italija ena od držav z najhitreje starajočim se prebivalstvom, nas pravzaprav ne bi smelo skrbeti – če ne bi bilo tudi s Slovenci zelo podobno. Ampak, kako to? Zakaj kar naenkrat ni več otrok na Zahodu? Če kje, si jih ljudje lahko v tem delu sveta privoščijo. Večinoma jim ni treba skrbeti, kaj jim bodo dali jesti, kaj jim bodo oblekli in kje bodo spali; šola je zastonj, zdravstvo prav tako, delujejo obširne socialne službe, imamo zagotovljeno porodniško, celo za očete. Delavci dobijo za vsakega mladoletnega otroka dodatne dni dopusta. Če se kje izredno zalomi, se izkaže še medčloveška solidarnost v raznih akcijah. V deželah, kjer vladajo revščina, lakota, pomanjkanje in stiska, pa otroci na vsakem koraku … ravno tam, kjer bi kakšen sodobni “razsvetljenec” razglabljal, da si jih pa res ne morejo privoščiti. Gre res samo za to, da je del revščine tudi nedostopnost kontracepcije in izobrazbe, ki omogoči uravnavanje rojstev? Da ima homo sapiens dovolj veliko nataliteto samo, če ima otroke, ki niso “zaželeni”? Moramo sprejeti, da otroke “daje Bog” – v zavesti, da smo sami čisto preveliki egoisti, da bi se sami odločili jih imeti toliko, kot je dobro za nas in narod? Da mora naša biologija pregaziti našo kulturo?
Ali pa je to, da biologija zmaguje nad kulturo, znamenje nekega usodnega primanjkljaja te kulture. Kulture, ki uči bolj kontracepcije kot dojenja; kjer je spočetje razumljeno večinoma kot slaba novica in se avtomatično pomisli na splav; kjer pri starševstvu bolj poudarjamo odgovornost od radodarnosti in veselja … Kjer otroke po hitrem postopku predamo instituciji, da se starši lahko posvetijo karieri. Kjer mora družinsko življenje počakati, da se mladi najprej napasejo svojih užitkov in dosežkov in se ga lotijo šele, ko jih prejšnje pusti prazne in grenke … Ne, ni prekletstvo, da se v naši kulturi za otroke “odločamo”, ne pa se nam “zgodijo” – to je del našega dostojanstva in na to smo lahko ponosni. Težava je v tem, ker družino razumemo kot nekaj “za zraven”, ne pa kot osrednji del in dosežek svojega bivanja. Ker država in javnost družino bolj izkorišča, kot pa zanjo skrbi. Ker ob vseh tragičnih zgodbah iz medijev še težko verjamemo, da bo naša povprečna nikakršnost dovolj dobro gnezdo za novo življenje. Vse ustanove po vrsti, tudi Cerkev, vzpostavljajo neke silno visokoleteče ideale in norme za družine – ko pa vendar tudi za družino velja, da mora biti le dovolj dobro. Naša skupnost nam lahko nudi ves denar tega sveta; če nam ne bo ponudila varnega idejnega, organizacijskega in dejanskega okolja za družinsko življenje, se bo to zdelo pretežko in neprivlačno. Na koncu potem ne gre toliko za to, da tako ali drugače od zunaj “prisilimo” narod k večji nataliteti – gre za to, da z radostjo živimo svoje družine; potem lahko sledi tudi nataliteta.
